Lajf ni zmeraj perfect

Pobeg in Rokie

Ničesar nisem čutila. Kot da bi bila v nekem breztežnem mračnem prostoru in lebdela do sten in iskala luč ali kakšno stikalo za vklop svetlobe. Poti, da bi čimhitreje prišla ven z more nisem našla. Nikoli si nisem mislila da bom bila v mračnem prostoru toliko dolgo časa. Koliko časa je že minilo od tega? Mogoče nekaj ur,dni? Kako sem se sploh znašla tukaj? Se je drobna postava spraševala v temi. Umirim se. Vem da ni ravno čas ko naj bi bila najbolj mirna ko pa je vse črno kot v rogu ampak se vseeno sprostim. Vsega bo enkrat konec, saj so to le slabe sanje. Sploh ne vem kako sem pristala tu, no sej spim pa to ampak tko ne spomnem se kaj sem počela preden me je pogoltnila tema. Ko pa začnem razmišljati no če bi temu tako lahko rekli se spomnim drobnih delcev preteklosti, preteklih dni. Spomnim se staršev ter moje sestre ko sem bila mlajša. Kakšno neskrbno normalno življenje bi imela če se nebi vse to zgodilo. Namesto da se smilim sama sebi, ker se itak zmeraj se raje osredotočim na to kako bo ko bom spoznala druge iluzinste. Me bodo sprejeli? Kaj naučili? Kaj pa druge pokrajine? Če obstajajo čarovniki, vilinci, iluzinisti potem morajo obstajati tudi drugi. Upam da staršev in ostalih ne skrbi kaj zame. Šele sedaj dojamem da res ni nikomer za zaupati. No skoraj. Vendar občutek da sem zaupala Ethanu on pa mi je zasadil nož v hrbet je boleč. Pograbi me jeza. Kako je lahko Ethan z tako mrho? (no seveda ne vem če je) Najverjetneje je on le plan njenega načrta. Najprej se delaš sladkega, kot da bi vsem pomagal in jih imaš rad potem pa Habum. No kar se tiče mene njenega razmerja z Ethanom nimam besede vmes. No vseeno upam da najdem nekaj pravih prijateljev...joj kolk sem otročja. Ravno ko pa takole razmišljam se nekje začne rumeno bliskati. Brez da pomislim na karkoli stečem proti svetlobi. Ves čas se zdi da se odaljuje, a na koncu vseeno pridem do nje. Vse kar vidim je samo rumena barva nato moje telo oblijejo barve nato pa pride spet tema.
***
Prebudi me zvok debelih dežnih kapelj, ki se zaletavajo v okno. Odprem oči in se začnem zavedati da sonce že zahaja. Ko se dvignem v sede mi glavo oblije tema in boleči občutek, ki kmalu izgineta. Bolje da sploh ne omenim ubijalske bolečine v želodcu. Čez trenutek moje stopalo začuti nekaj hladnega. Zagledam pladenj na katerim je sadni jogurt ter dva vaflja. Bolj malo za ta trenutek vendar bolje kot nič. Vse zmlatim v treh minutah, dobesedno. Z nasmehom sedim nato pa se vsega spomnim. Spomnim se kaj se je dogajalo. Ajax, Ethan, Amber, Elias in spomnim se da me je v to sanjarjanje poslal Ethan. Šele sedaj opazim da imam na sebi isto rdečo oblekco z jopico. Oboje je zelo usrano. Nič čudnega če sem večkrat padla. Mogoče so kje v tej mali sobi oblačila, k bi jih lahko zamenjala. No ker cel dan itak nimam planov sem zapustila udobno ležišče in se dvignila na noge. Spet sem začutila black out. Edina dobra stvar je,da bo najvrjetneje kmalu bolje, zaradi hrane. Logika. Sploh ne vem kje ali kaj sta, delata in načrtujeta Ethan in Amber v tem trenutku. Mislita da ju nisem slišala? To verjetno ne. Se me hočeta znebiti,ubiti,mučiti? No ta zadnje verjetno ja, če sta pravila da imata neke načrte z mano. Vseeno upam, da ne bosta ničesar izvedela. Koliko je sploh ura? Sej the fuck tukaj nimajo ur ali pa telefonov. Vrjetno so s tehnologijo par stoletij nazaj. Malo hodim naokoli po sobi in se sprašujem kako je možno vedeti datum, uro in kako lahko tukajšni prebivalci preživijo brez telefonov in Oh...računalnika. A potem imajo sploh Instagram pa Twitter? Omg Lia, no Charlotte zdej po novem to sploh ni F zemlji. Kje Tendonija sploh je? No sej me po resnici sploh niti ne zanima preveč. Najboljše da si spremenim ime da ne bom imela več teh težav. Ko pa ravno razmišljam o novem imenu, dobesedno, se zaletim v majhno mizico. Auč. Ravno v golenico. Seveda kaj več od modrice ni za pričakovat. Ko pa pogledam na mizico na njej zagledam rožnato pismo naslovljeno name. Vendar to ni kar pritegne mojo pozornost. Zraven zagledam...nekakšen hologram..., ki kaže kateri datum smo in koliko je ura. Sukunde drvijo po zaslonu. Jaz pa šokirano gledam v zaslon. No kar sem razbrala je da se ura no potem tudi datum v Tendoniji osnuje po mestu Manchester (v Veliki Britaniji če kdo ne ve). Smo 19.7.2018 ura pa je 19.40. Super vsaj čas vem. Čakaj? V komi al kako bi temu spanju rekla sem bila skoraj 4 dni. Neverjetno. Moje dlani avtomatsko zatipajo spet rožnato ovojnico. Takoj,ko jo primem jo odprem in razgrnem bel papir v njej. Napisal ga je Elias, vilinec,ki sem ga srečala,če bi temu lahko rekli srečanje, nekaj dni nazaj. Potihem začnem brati. Charlotte, pozdravljena. Če si dobila to pismo je to zelo dobro. Nasmešek se mi razpotegne do ušes. Njegov stil pisanja mi je zares všeč. Nadaljujem z branjem pisma. Tendonija je v težavah. Se mi zdi. Samo prosim ne zaupaj nobeni osebi. Verjetno se sprašuješ zakaj bi morala zaupati meni. No v tem je ravno poanta. Raje mi ne zaupaj le poslušaj me kar ti govorim. Ko boš pripravljena samo izreči "jekaghramus" (😂) in Rokie bo prišel pote. Varno bosta prispela v vilinjo vas. Ne glej nikogar dokler ne prispeš do neke rdeče oziroma odbite stavbe. Trikrat potrkaj. Odprl bom jaz, tako da ne skrbi. Na koncu je bil Eliasov podpis. Logično. V bistvu se nisem preveč spraševala o vsem. Upam da spet ne bom v godlji tokrat zaradi Eliasa. Čez približno pol ure sem v glavi imela celoten načrt poteka mojega pobega. Načrt je sledeč...