Lajf ni zmeraj perfect

Hm...to je čudno

Ob 10 uri smo se zbrali v kuhinji. Dogovorili smo se kako bosta potekala dneva in kaj bomo obiskali, kje bomo spali... Vzeli smo še nekaj hrane ter vode za pot. Jaz sem vzela še nekaj energijskih ploščic zase. Te obožujem, ker imajo sladek okus. Zakaj se mi zdi, da bosta dneva kar dolgočasna. Mah sej bo. Oče je zložil vse mini kovčke v prtljažnik avta. Preden smo odšli smo preverili ali je Tv ugasnjen in take normalne stvari. Usedli smo se v avto. Jaz kot običajno sem se usedla na desni sedež, saj se zmeraj usedem tam že od majhnega. Takoj sem vzela telefon v roke ter slušalke. Poslušanje glasbe me res sprosti ter veseli. Tako kot zmeraj sem začela preprevati. Po dveh urah vožnje smo se ustavili na bližnji postojanki. Bili smo že v Italiji. Mama in oče sta se odločila malce sprehoditi po okolici in obiskati majhen bar. Jaz sem seveda zavila v manjšo trgovino. Preden sem prišla do nje me je odgovoril nek fant.

 Imel je malo daljše črne lasje, ki so se mu pri koncih vihale. Njegove modre oči so se lesketale na soncu. Znam nekako polomljeno italjanščino, saj se jo učim šele dobri dve leti. Pozdravim ga nazaj. Začneva se pogovarjati o vremenu, saj je tako zanimivo začeti pogovor. No jaz ga začnem. Izvem, da mu je ime Leonardo. Jaz povem, da prihajam s Slovenije, iz Ljubljane ter da smo šli na izlet v Toskano. Naenkrat nekaj začutim v mojih mislih. Saj vsak nekaj misli skoraj ves čas, kajne? Začutim nekaj tujega, drugačnega, novega...

 Tega še nikoli nisem začutila. Čakaj saj to niso moje misli. Kaj!? Zgrabi me panika vendar jo na zunaj ne pokažem. Obvladujem jo. Sprostim se, počasi vdihnem in se osredotočim na misli. Poskušam razbrati misli. Prihajajo od fanta. Kako se je to sploh zgodilo. Ne moreš kar brati misli drugih ljudi. Vendar to je resnično, to ni le neka fantazija. Močno se poglobim v misli. Uf to je res utrujajoče. Naenkrat se znajdem v takem belem, bež neskončnem prostoru, ki ima veliko sklopov predalnikov. Te predalniki se vlečejo v kilometre dolge vzporedne vrste. So različnih barv, velikosti. Odprem enega od predalnikov, ki je vijolične barve. Odprem eno od neštetih map, ki tam ležijo. Na njej zagledam datum 6.7. Torej spomin iz lani. Odprem jo. Vame butnejo vsi njegovi spomini tistega dne, dogodki, ki so se zgodili. Vidim tistega fanta prej s katerim sem se pogovarjla kako se smeji prijatelju, ki poskuša zlesti na blazino v obliki laboda vendar vedno pada dol z nje. Vidim kako se fant poškoduje, ko stopi na morskega ježka. Začutim njegovo olajšanje ko izve, da bo vse v redu. V sebi nekaj začutim. Želim izbrisati nekatere dogodke in spomine nanje, kot da se to nikoli ne bi zgodilo. Vseeno tega ne naredim, saj se mi zdi to narobe. Vsak mora imeti dobre in slabe trenutke. Ne sme jih pozabiti. Zavrti se mi v glavi. Ne morem več moje moči kontrolirati. Preden bi bilo lahko prepozno izvem kaj si misli o njem. Misli, da sem še kar prijetno dekle. Rad bi navezal stike z mano. Naenkrat me preden bi izvedela več o tem kaj si misli o meni vrže z njegovih mislih in spominov. Nekaj trenutkov rabim, da se spet prilagodim na naš svet. Zagledam barve, cesto, avtomobile. Spomnim se, da smo na črpalki.

 Leonardo strese moja ramena. Končno se predramim. "Mislil sem, da sem te že zgubil v zasanjenosti," v smehu reče fant. "Kakšni dve minuti nisi bila prisotna," reče. Kaj samo kakšni dve minuti!! Tisto z mislilmi se mi je zdelo celo večnost dolgo. Porabila sem ogromno energije. Rečem neko neumno laž, saj mi sigurno tisto z mislimi nebi vrjel. Pa še tujec je za povrhu. Komaj ga poznam. Še nekaj časa se pogovarjava. Preseneti me novica, da se čez slab mesec tudi on seli v Ljubljano. Izmenjava si telefonski številki, da bova ohranila stike. Ponudim mu inštrukcije slovenščine  ter pomoč pri angleščini ko bo prišel v Ljubljano. Slovenščine seveda nič ne zna, angleščino pa še kar zna. Objameva se in se posloviva. Seveda grem jaz hitro še v trgovinico. Upam, da me mama in oče še ne iščeta. Izberem si neko sladko pijačo in čokolado. Saj vem, da to res ni prav, ker se bom redila ampak sem izgubila veliko energije od prej in jo moram nadoknaditi. Ko prodajalec skenira izdelke mu seveda moram plačati. A kaj ko sem pozabila denarnico v avtu. Krasti sedaj ne morem.

 Lahko se le poslovim od izdelkov in ostanem brez. Naenkrat se mi utrne ideja. Vzpostavim očesni stik z prodajalcem. Hm...joj kako sem neumna, ker ga želim hipnotizirati. Začnem mu prigovajrati "Prosim pusti me da grem, lačna sem, če me ne spustiš z mojimi izdelki bom poklicala policijo." Posluša me. Spusti me z mojimi izdelki. To je res nenavadno in čudno. Nikoli nisem znala hipnotizirati ljudi, zdaj pa kar tako.

 Preden zapustim trgovino vidim tistega fanta, ki se je pojavljal v mojih sanjah. To je vendar nemogoče. Najprej tisto z mislimi in kasneje s hipnotiziranjem zdaj pa je tukaj spet tisti fant za povrh.

 Z napetim glasom reče "Nujno se morava pogovovoriti."

 Jaz pa odvrnem le zakaj?

 "Nisi tisto kar misliš," odvrne z njegovim odločnim glasom. Njegov glas mi je zelo všeč. Ko zapustim trgovino mi sledi.

 "Prosim nehaj s takimi bedarijami, zakaj mi sploh slediš?" naveličano rečem.

 Malo sem naveličana tega, da ga tolikokrat vidim v mojih sanjah. "Zaupno je. O tem ti ne morem tukaj govoriti. Ne boš se me rešila tako zgladka, sledil ti bom," so zadnje besede, ki jih reče. Nato izgine kakor veter. Jaz pa samo stojim in razmišljam kaj se mi je pravkar zgodilo.