Lajf ni zmeraj perfect

Zabava poletja

Nekaj ur kasneje:

"Uf res ne vem kaj naj oblečem za to neumno zabavo" se pritožujem Izabeli medtem ko ona brska po moji omari za kaj priročnega. Jaz si le masiram sence na glavi in si v glavi ponavljam da bo še vse v redu. Sestra opazi mojo zaskrbljenost in se usede na moj vrtljiv stol in se z njim vred zavrti k moji postelji, kot da bi mi brala misli. Ob tem se spomnim spet na Ajaxove besede. Moram ga pozabiti nocoj, ker se moram lepo pripraviti za Leonarda. Vseeno se odločim, da bom sestri malo zatežila z mojimi problemi.
"Zakaj me je Leonardo moral povabiti ravno danes na zabavo? Pa tako pozno me je povabil. Tako slabo se počutim danes. Najraje bi samo ležala doma na postelji, gledala Netflix in se nažirala z sladkarijami" govorim tja v tri krasno.
"Ah daj no. Saj se bosta imela krasno. Če pa kdaj fant zamoči to res ni greh. Če pa res nočeš iti pa mu seveda to lahko napišeš" odgovori Izabela. Kako tipično zanjo. Vedno išče čim boljše v slabem ter me poskuša ves čas razvedriti.
"Ne morem reči ne. Nočem ga užalostiti ali pa razjeziti" pojasnim moj problem.
"Če med vama ni skrivnosti bo razumel" preprosto odvrne. Včasih se mi zdi, da bi bila odlična psihologinja. Ali pa bi ljudem pomagala rešiti težave. Še enkrat si ponovim njeno poved. Stisne me pri srcu, ker vem da skrivam resnico pred vsemi. Vendar Ajaxu zaupam. Verjamem, da je najboljša opcija,ki mi preostane, da lažem in nikomur ne povem za moje moči, ki jih še jaz ne razumem. Namesto, da bi z sestro dolgo časa samo sedeli jaz raje odgovorim.
"V redu, ampak še vedno morava najti kaj za oblečt, saj bo potem šele katastrofa nastala" rečem medtem ko vstanem in se odpravim k moji omari z nasmeškom na ustnicah. Ko se jaz zatopim z iskanjem outfita,obleke ali karkoli lepega me prestraši sestra. Poskočim v zrak vendar se takoj naslednji trenutek umirim.
"Želela sem ti jo dati kasneje vendar na okoliščine mislim, da jo boš že sedaj potrebovala" mi reče in mi izroči lično papirnato vrečko. Res me zanima kaj je v njej. Z roko sežem v notranjost vrečke. Začutim svilo in čipke. Pa saj ne more biti obleka. Že čisto navdušena povlečem obleko na plan. O vav! Kakšna lepa obleka. Bila je škrlatne barve. Prvi del obleke do pasu so prekrivale čipke. Drugi del pa je bilo tesno oprijeto krilo, ki je kazalo moje obline ,ki so bile komaj zaznavne. Kar ne morem verjeti. Sestra mi je kupila obleko. Takoj jo močno objamem. Še vedno ne morem verjeti kako me je presenetila.
"Ej sej je vse v redu. Da me še zmečkala ne boš. Sedaj pa jo obleci, da vidim kako ti obleka paše" reče v smehu, ko jaz že divjam proti kopalnici. Ko sem na vogalu pa mi spodrsne. Grdo padem ravno na rob tako, da del stegna postane rdeče barve. Najverjetneje pa ne bo vse super kakor sem pričakovala. Z mamine spalnice oče zavpije, če je vse v redu? Jaz odgovorim le z da. Odprem vrata kopalnice in hitro oblečem obleko. Moram reči, da mi res pristaja. Kot ulita je. Poudari moje rjave oči ter pegice na obrazu.

Previdno stopim do moje sobe. Še vedno vidim, da je Izabela v moji sobi. Vidim, da nekam negibno zre v neko sliko v rokah. Pogledam v katero sliko zre. Spomnim se, da je to tista slika z dojenčico in staršema. Vidim, da me sestra ne opazi ter še vedno zre v sliko. Jaz na sliki ne opazim nič posebnega...pe kaj bi lahko to pomenilo?
"Hej Izzy je kaj narobe?" vprašam, ker me precej skrbi zanjo. Na srečo se Izzy le odzove na moje besede.
"Hm ja vse je v redu le nekakšen čuden občutek sem dobila. Da si na sliki ti," reče zamišljeno. Kaj!? Najbolj absurdna zadeva kar sem jo slišala danes je bila ravno ta. Že tako ali tako je bil danes malce bolj neobičajen dan, a ta novica me preseneti. Saj sva si z dojenčico podobne vendar ne tako zelo. Itak pa obstajajo tudi ljudje, ki so si kar podobni. Vseeno ni mogoče, da sem jaz ta dojenčica. Imam svoje starše in nisem umrla v požaru kakor ona.
"Od kje pa tebi ta ideja? Si prepričana da je vse v redu," rečem s čimbolj mirnim glasom. Skrbi me zanjo. Nenadoma opazim da je konec sestrine domišljavosti in je spet "normalna". "Ja v redu sem. Ti pa pohiti, da ne zamudiš na zabavo," reče z nasmeškom. Pogledam na uro. Samo še malo imam predem moram oditi. Na hitro si naredim nekakšen "Ne uniči vsega in se potrudi" makeup. Z Leonardom sva se dogovorila da me bo pospremil do zabave, čeprav jaz vem v kateri hiši je zabava. Poslovim se od staršev v pritličju in odidem. Zunaj počakam nekaj minut na Leonarda. Ne prikaže se. Toliko o vsem tem pohajkovanjem z njim. Pokličem ga, a se mi oglasi le njegov strežnik. Ker nočem biti pozna hitreje stopim po ljubljanskih ulicah. Med potjo poslušam glasbo na slušalkah, saj me ta pomirja. Ko nisem več veliko odaljena od lokacije snamem slušalke in izklopim glasbo. Čez trenutek zaslišim nizek,hiter zvok. Za trenutek se mi je zazdelo, da si vse predstavljam. Vendar je zvok bil preveč realen, da bi se ga lahko preprosto izmislila. Slišim ga ponovno. Čimhitreje kar lahko se obrnem. V odaljenem grmu opazim rdeče žareče oči ter senco, ki je švignila stran od mene, da je nebi videla. Postanem malce paranoična zato hitreje stopim do vile. Ko sem v bližini lokacije zabave že od kar daleč zaslišim moderno glasbo z veliko ritma. Čez par minut prispem do želene destinacije. Prispem do hišnega praga. Najprej parkrat pozvonim, a se spomnim da me najverjetneje noben ni slišal, ker glasba močno odmeva. Mine me potrpljenje zato začnem močno trkati. Bolj rečemo razbijati. Vrata se škripajoče odprejo. Za njimi zagledam nekaj let starejšega fanta. Ima svetle lase, modre oči z zelenim leskom in lep nasmeh. Oblečen pa je v modre superge Vans in v dražje znamke oblačil. Zdi se mi, da je tip kakšen tipičen nadut bogataš, zaradi staršev in si lahko privošči karkoli pa še brez problema osvaja punce. Predvidevam, da je to njihova hiša, a ko staršev ni doma njihov sinko lepo žurira in"pije". Fant mi seže v roko in mi poda nekakšen očarljiv nasmeh, a ne izpade tako dobra, saj je rahlo pijan
"Hej jaz sem Rok."Ta starih" ni doma in upam da se boš mela danes fajn," reče. Preden karkoli rečem nazaj, zapre vrata in se majavo odpravi do skupine punc. Eno od njih spretno ujame, ker je punci ravno zdrsnilo. Potem pa jo strasno poljubi, ona pa ga nazaj. Jaz ravno,zaradi tega ne pijem. Vedno imam občutek, da moram biti odgovorna ter se obnašati zrelo, ker bom kmalu odrasla. Nočem, da me zanese in pristanem v kakšnem objemu 20 letnega tipa medtem ko me hoče posiliti. No ubistvu če bi bila tako pijana bi še jaz to hotela. Odločim se, da sedaj vseeno ni čas za take sanjarije zato se odpravim proti gostejši množici, ki bučno pleše na neko špansko skladbo. Iščem Leonarda. Prerinem se skozi množico in si ogledujem obraze. Nobeden ne ustreza opisu. Odidem ven skozi stranski izhod na teraso. Nisem vedela, da je tam velik bazen. V meni se prebudi Lia, ki enostavno želi žurirati in se dati dol s kakim tipom. Nenudoma to Lio zatrem. Kaj se mi je sploh pletlo v glavi? sem se zamislila za trenutek. V bazenu je malo ljudi a noben spet ne ustreza Leonardu. Obupana se odpravim nazaj v notranjost vile in se odpravim v zgornje prostore. Te seveda niso namenjeni za zabavo a na poti vseeno srečam par najstnikov, ki si želijo vzeti oddih od žuriranja za nekaj časa. Jaz hitro švignem v eno od sob. Zagotovo je od tistega Roka ali korkoli že, saj mi ne izgleda ravno za punco ali pa za njuna starša. Mogoče ima Rok tudi kakšnega brata. Ah kako naj pa jaz to vem? Postelja stoji ob širokem in visokem oknu, tako da lunina svetloba pada na posteljo. Z levo roko prižgem stikalo in svetloba napolni sobo. Moram reči, da je soba lično pospravljena. Moja še taka v sanjah ni kaj šele v realnosti. Ta fant ima rad Anime (ne vem če se to potem kaj sklanja tolk, da upam da boste tut tko razumel),saj je na steni bilo prilepljenih ducat teh. Na policah pa so stale sličice in figurice z osebami iz Anime. Uf fant pa more biti res obseden s tem. Raje se usedem na rob postelje in začnem razmišljati kaj vse se mi je prepetilo danes. Tako veliko stvari v tako malo urah. Najprej izvem, da sem Iluzinistka in kakšne moči lahko imam. Sicer Ajax je rekel, da bom še verjetno kakšno moč odkrila.(sedaj imam moč prisile, moč vdiranja v tuje misli, moč razbiranja tujih strahov) Ja mogoče pa bom res še kakšno moč odkrila. Joj kako me moti da Leonarda ni! Najprej me povabi čeprav pozno, potem pa ga ni. Ravno, ko v mojih mislih divja vihar čustev do vseh možnih oseb se vrata začnejo počasi odpirati. Pričakujem da bom zagladala kakšno razkuštrano fantovsko glavo. Nanesto te zagledam glavo punce. Za par sekund samo gladam v njo. Kaj?! Mislila sem da je to fantovska soba. Okey,okey...pomiri se. Vsi moramo spoštovati drugačnost. Vseeno se mi zdi to nenavadno, saj bi se morale punce njenih let najvrjetneje vrteti okoli fantov,mode in luksuznih potovanj. Še posebej, ker je ta punca bogata. Takoj ko vstopi v sobo začutim, da je že kar pošteno pijana. To se kaže v njenem hihitanju. Poplesavati začne po sobi, zato traja kar lep čas preden me opazi. "Kaj tako zijaš?" sikne ko me opazi. Tedaj dojamem, da vanjo buljim in jo opazujem. Punca ima goste svetlo-rjave lase, ki ji padajo do ramen. Ima svetlo modre oči z kančkom zelene. Nad zgornjo ustnico pa ima opazno temno rjavo piko. Oblečena je glamurozno v bleščeče-zlato obleko. Obute pa ima prav takšne barve petke z manjšo peto. Ko dvignem glavno ponovno pa na njenem vratu zagledam srebrno ogrlico z pripetim imenom Tia. Prej sem jo spregledala. Ko se prebudim z mojega opazovanja in sanjarjenja se vključim v resničen svet.
"Nič, samo opazujem te," tiho rečem, da še mene presenetim.
"Kaj sploh delaš tukaj v moji sobi?" z nasmehom vpraša. Zdi se mi da jo vse to zabava, zaradi prevelike količine spitega alkohola.
"Nekoga iščem," odkrito rečem. Nato pa ji opišem kako Leonardo izgleda.
"Uf ja spodaj malo težav povzroča. Igral se je nekaj pivskih igric in sedaj je že pošteno pijan. Bolje da greš za njim," mi pojasni."Ah...kako sovražnim to obleko in te petke. Vse je tako neudobno in nepraktično" zaslišim ko že bliskovito drvim v spodnje nadstropje. Kako si to upa narediti. Kar zapustil me je, zaradi teh bedarij. Ko pridrvim dol slišim da glasbe sploh ni več. Slišim le Leonradovo čebljanje in nakladanje. Ko pridem do vidnega kota vidim da si z desno roko nese nov kozarec piva proti ustom z desno pa objema neznano punco okoli pasu. Blizu sta si. V meni začne utrpati rdeč alarm. Vem, da kar se bo zgodilo bo zagotovo sramotna in z veliko jeze nabita scena. Pririnem se skozi občinstvo in se priderem do prve vrste. Ne obvladam se več. Nadzor nad mano izgine. Tako začnem kričati besede za katere vem da mi bo kasneje žal.
"Leonardo, kaj delaš? Si res tako zabit? Povabiš me na zabavo potem pa se igračkaš z dekleti in alkoholom? A si me kar pozabil? Si me zamenjal za drugo? Zabava in popivanje sta ti seveda pomembnejša od mene!" kar vre jeza z mene nanj. Vem, da je verjetno več kot pol teh besed ena debela laž. Seveda kot ponavadi jaz postanem prehitro vzkipljiva in povzročam prepire med družbo. Začutim, da če bo kdo samo še kaj pripomnil, da mu bom primazala tako klofuto da bo že na svojem pogrebu v krsti ležal. Opazim, da sem na robu joka. Brez da bi kogarkoli poslušala spet zdrvim stran. Tokrat zavijem v kopalnico, da se umirim. Ko pridem do nje se pogledam v ogledalu. Super moram reči! Rdeča lica, ki kar gorijo, razmazana maskara po licih, razkuštrani lasje prikazuje sedanje stanje na mojem obrazu in lasjeh. Sploh nisem opazila, da sem začela jokati. Jeza je bila močnejša od žalosti. Zazrem se v moje temnorjave oči, ki me gladajo na drugi strani. "Vse je v redu, samo zdi se ti vse tole, zbudila se boš iz teh sanj in vse bo spet normalno, normalna najstnica si," si prigovarjam. V zadnjih besedah se mi zlomi glas. Nisem normalna. Nikoli ne bom. Zakaj enostavno ne morem biti kakšna vzvišena bogatašinja, ki ima kupe prijateljev. Damn, britvice nimam v torbici. Nočem stikati po predalih. Zato moram na rezanje pozabiti. A jeza in bolečina noče stran. Vsako minuto, ki sem tam me bolečina bolj duši in duši. V valu jeze levo roko stisnem v pest in boksem z vso močjo v ogledalo,ki tam stoji. Na ogledalu se pojavijo razpoke, moja pest pa me tako zaboli, da začnem vpiti in se kremžiti. Pest potegnem k svojem trupu in jo gladim. Rdeče krvava je. Vsaj obleke ne bom "umazala," saj je ta enake barve. Na polici zagledam brisačke, jih nekaj vzamem in jih ovijem v pest. Tako boli! Spet neumna poteza, kot zmeraj. Z zobmi se ugriznem v ustnico, da pomislim na kaj drugega, odvrnem pozornost z vira bolečine. Čez nekaj minut,ko se umirim oddidem proti izhodu vile. Ko sem skoraj že pri izhodu začutim dotik dlani na moji desni rami. Urno se obrnem in zagledam Roka. Preden kaj rečem me prehiti on.
" O hej...iskal sem te. Moram ti nekaj dati, samo prej pojdiva ven iz te vile," reče Rok. Opazim, da se sploh ni nekaj veliko napil. Verjetno ve kje so njegove meje. Jaz samo pokimam. Z Rokom se pomakneva na območje izven vile. Takoj, ko prideva ven spet Rok začne govoriti.
"Tole, ti moram izročiti. Naslovljeno je na tvoje ime" resno reče in mi izroči kos prepognjenega papirja. S pogledom prešinem kratko besedilo potem pa začnem brati. Sporočilo se glasi tako: Hej Lia! Nujno se moram pogovoriti s tabo o neki zadevi, ki je zelo pomembna. Dobiva se ob 1.00 ponoči v isti ulici od tvojega prijatelja (Lukasa). Res nujno pridi! Na koncu papirja je bil Ajaxov podpis. Ne zdi se mi pametno, da bi Roka spraševala kje je dobil to pismo, saj se mi zdi preveč vsiljivo ter nepomembno. "Uf, koliko pa je ura?" Se vprašam v glavi. Seveda ne vem koliko je.
"Je vse v redu?" vpraša Rok, ko opazi, da sem malo v šoku.
"Ja,ja...koliko je ura?" rečem po kratkem premoru. Rok pogleda na telefon.
"Petnajst do enih je," mi odgovori na vprašanje. Pohiteti bom morala, ker bom drugače zamudila. Poslovim se od Roka in že vzamem pot pod noge.