Lajf ni zmeraj perfect

Poletni julij

Nekaj mesecev kasneje:

"Hej, se lahko danes dobiva pri meni k mi je ful dc" dobim sporočilo od Lukasa ravno medtem ko razmišljam kaj bi lahko oblekla danes. Izbiram med Jeans krilom ter belo kratko majico in med tri četrt strganimi kavbojkami ter roza top majčko. Odločim se za drugo opcijo, saj je bolj udobna ter izgleda popolno. Čez oblečem še belo tanko jopico. Še vedno se režem tako kot zmeraj. Tudi bulimija še ni izginla. Življenje je spet potekalo po ustavljenih tirnicah. Še vedno sem plesala in igrala kitaro ter klavir. Z Lukasom so se stvari umirile. Sva samo prijatelja. Nimam pa nekih drugih prijateljev. Leonardo se je okoli dva mesca nazaj priselil v Ljubljano. Postala sva par. Med poletjem ga učim angleščine in slovenščine. Hitro se uči. Manj sanjarim kot včasih. Postajam spet bolj navadna najstnica. Po tistem dogodku v Italiji z Ajaxom sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ga skoraj pozabila. Je pa res, da se je življenje spremenilo. Več trenutkov je zelo dobrih in jih izkoristim. Med poletjem imam časa spoznavati "pravo mene" ter prednost dajati prijateljem ter mojim hobijem.
"Seveda pridem. Kdaj pa?" Nasmeh se mi široko raztegne čez celoten obraz. Danes bo dan prav tako super. Zagotovo.
"Hm...čez eno uro?" kmalu vidim naslednje sporočilo od Lukasa. Pogldam na uro. 10.11 dopoldne.
"Okey zmenjeno" odpišem potem pa grem v kopalnico se preobleči v outfit.
Outfit izpade precej dobro. Naredim si še dve kiti ter si lase popestrim z lasnicam. Spet pogledam na uro 10.43. Še malo pa bom odšla od doma. Grem v kuhinjo nekaj malega prigrizniti, ker sem bila malo lačna. Tam srečam mamo in očeta.
"Oh..hej mami, ati nisem vaju videla" rečem in izpadem neumno, saj sta bila onedva že kar nekaj časa že v kuhinji.
"Moramo se pogovoriti Lia" reče mama. O samo, da nisem spet kaj narobe naredila. Sam tega ne prosim, da ne bom dobila kakšnega hišnega pripora.
Ko ati vidi, da sem dobila nenavaden izzraz na obrazu se z mami začneta smejati. Meni čisto nič ni jasno. Kaj je tako smešnega,da mi ne moreta povedati. Potem pa končno ati reče " Izzy (moja sestra) pride danes zvečer iz Anglije k nam za dva tedna." Izzy je moja starejša sestra, ki je stara 21 let in štidira na University Oxford v Angliji. Ne vidimo se ravno pogosto, ker se mora učiti veliko. Nazadnje smo se vidili za moj 16 rojstni dan torej 6 aprila. Uf danes sem staršema čisto pozabila povedati ali grem lahko k Lukasu. Zato jo vprašam kar sedaj.
"Hmm...grem lahko danes k Lukasu pliss pliss" rečem in ju gledam z dojenčkastimi očmi, da bi mi pustila iti. Starša popustita ter mi dovolita iti. Z nasmeškom na obrazu se poslovim od njiju ter jima zagotovim da bom doma do treh. Ja...precej malo časa bova imela z Lukasom za druženje vendar bolje malo kot pa nič. S kolesom odivjam po Ljubljanskih ulicah. Čeprav je danes navaden Julijski dan, torej vroč s soncem obsijam so se vseeno risali temni oblaki na nebu. Upam, da ne bo deževalo. Tudi lahek veter je začel pihati. Ko sem pa zavila v ulico, kjer živi Lukas pa sem videla neko žensko postavo...Izgledala je kot normalna ženska v zgodnjih dvajsetih letih. Imela je dobro postavo in dolge blond lasje. Čisto normalna ženska. Vendar sem dobila nekakšen čuden občutek, da ni vse v redu. Zato sem malce upočasnila, saj sem prej divjala. Ko sem videla, da se je ženska postavila predme sem zaustavila najmočneje kar sem lahko, zato sem padla na tla ter se še malo zakotalila. Kolo pa je seveda padlo name. Vse me je bolelo. Preden sem z bolečino poskusila vstati pa me je ženska brcnila z nogo v trebuh. Vzelo mi je sapo. Ponovno sem padla na tla. Ženska me je z močnimi rokami kakor z železa dvignila z zemlje kot, da bi bila lahka kot peresce. Začela me je daviti v zraku. Zmanjkovalo mi je zraka. Barve so se začele mešati. Slišala sem močne glasove. Zbogom vsi. Konec je. Ne morem več zdržati tega. Ne morem več dihati... (Se kdaj spomnite ko vam je kdo v življenju rekel, da se hitro lahko zgodi preobrat. Da ti nisi več žrtev ampak zmagovalec. To se je zgodilo tudi v tem primeru. No ne natanko tako...) Še zadnjič v življenju bom mislila na lepe stvari. Sredi mojega sanjarjenja med davljenjem s kotičkim očesa vidim osebo. Zdi se mi znana. Nekje se mi zdi, da sem jo že videla. V glavi se mi pričarajo spomini. Ajax je. Vse se stemni. Vse je črno z belo lučjo na koncu nekakšnega predora. Potem pa začutim ostro bolečino, ki se preliva po delih mojega telesa. Konec je. Ampak zakaj lahko odprem oči? Slišim nekakšen pretep v ozadju? Ko nekajkrat globoko vdihnem in ko se moje oči spet privadijo barv za silo se sunkovito obrnem. Tega nisem videla še nikoli. Ajaxa in žensko vidim kako se napadata, pretepata. Vendar ne običajno. Ajaxa prekrivajo vijolične iskre, žensko pa zelene. Obadva izgovarjata neke izreke v meni neznanem jeziku. Vidim, da ženska zmaguje. Ajax je že bolj pri koncu z močmi. Prosi me, če mu pomagam. Kako naj mu pomagam? Ne znam, ne morem. Vseeno vstanem. Osredotičim se na dihanje ter žensko. Vse ostalo zame ne obstaja. Sem v nekem svojem svetu. Ajaxu moram nujno pomagati. Naenkrat ko o tem premišljujem se znajdem v nekem prostoru. Vidim steklo, ki z vseh strani obdaja žensko. Kot nekakšna steklena škatla. Škatla se začne polniti z vodo. Vidim kako ženska začne paničariti. Strah jo je. Kriči naj ji kdo pomaga. Jaz samo gledam kako se voda polni ter poslušam njeno kričanje. Hočem ji pomagati. Nočem da umre. A jaz se ne premaknem. Voda pride do vrha stekle škatle. Čez nekaj časa vidim, da se ženska sploh noče rešiti iz škatle. Ampak zakaj? Kmalu dojamem, da je mrtva. Nekaj me v tistem trenutku "potegne" nazaj v resnični svet "Ven z njene glavo dobesedno". Ko se mi zbistri vid vidim žensko ležati na tleh z smrtno prestrašenim izrazom. Mrtva je. Pogledam k Ajaxu. Tudi on ima izraz, kakor da bi ravnokar videl duha.
"Kaj si ravnokar naredila?" me radovedno ampak tudi s prestrašenim glasom vpraša. Kmalu ne vidim ničesar več samo črnino. Padem v nezavest.