Lajf ni zmeraj perfect

Zapleti

Z nasmeškom se leno pretegujem na hotelski postelji. Ubistvu dan niti ni bil tako slab. Nasprotno bil je precej dober. Videla sem veliko znamenitosti. Različne kipe in umetnine. Šli smo tudi v enega največjih muzejev umetnosti (slike, kipi...) Pohajkovali smo po starodavnih ozkih ulicah Firenc ter Siene. Meni je bila osebno Siena bolj všeč, saj je bila bolj srednjeveško mesto. Vreme je bilo tudi perfektno spomladno. Prelepih 22 stopinj za marec. Še malo pa bom stara 16. Pihal je tudi lahek vetrič. Seveda sem si kupila par spominkov zase. Magnetek z motivom srednjeveškega mesta Siene. Drugi magnetek pa je prikazoval most v Firencah. Najbojša stvar, ki pa sem jo kupila pa je bila oblekca. Je temno modre barve kjer je v zgornjem delu ozka in je obrobljena z biserčki na sprednji strani. Ima tudi bolj odprt hrbtni predel, dolga pa je do kolen. Slikala sem tudi nekaj lepih slik mest. Sicer pozabila sem na moje težave ter jih potisnila na stran. Se bom kasneje ukvarjala z urezninami ter težo. Še vedno si iz glave ne morem izbiti dogodkov na črpalki. V glavi imam nekakšen gumb ponavljaj kjer se mi dogodki od začetka predvajajo zmeraj znova. Ne vem kako mi je to sploh uspelo. Česa takega resno še nikoli nisem občutila, kot da bi jadral po modrem nebu in se ne bi mogel zaustaviti. Počutila sem se svobodno ter vladarsko. V Leonardove misli me je kar potegnilo in komaj sem se obvladovala. O tem raje ne razmišljam preveč, saj me to razžalosti. Kako čuden občutek je bil pri hipnotiziranju. Človeka kar prepričas v to kar ti hočeš. To bi rada ponovila vendar se mi zdi, da to ne bi bila najpametnejša odločitev. Bi bi bi...zavibrira mi telefon. O saj res pozabila sem vam povedati da se pogovarjam z Leonardom. Moje sanjarjenje ter razmišljanje me je zamotilo za nekaj minut. Bila sva že nekje sredi dopisovanja, saj sva se dopisovala že kakšnih 20 minut. Pogovarjala sva se v vse mogočih stvareh malo sva imela težav, ker jaz ne znam najbolje italjanščine, zato sva se velikokrat pogovarjala v angleščini. Izvedela sem da ima rojstni dan 9.8.2002 torej je star 16. On hodi tako v 2 letnik prav tako gimnazije. Ima dve starejši sestri dvojčici. Živi samo z očetom, ker sta se njegova starša ločila, ko je bil še zelo majhen. Ima tudi kar nekaj prijateljev. On pravi, da bi mi bili sigurno všeč, ker so zabavni ter imajo podobne interese kot jaz. Dogovorila sva se, da se dobiva okrog devete ure zvečer, da greva malo na sprehod ter na okoli, saj se je izkazalo da blizu živi. Pogledam na uro, malo čez sedem je. Odločim se počasi malce pripraviti. Najpren skočim pod hladen tuš. Potem si umijem lasje ter si jih posušim s sušilnikom za lase. Ura je tako že skoraj osem. Ko pa se že napravim in naredim simple make up pa je ura že okrog devetih. Še malo počakam. Kmalu zaslišm trkanje po vratih. Zagotovo je Leonardo. Opasam si še torbico, oblečem jakno čez obleko in odprem vrata. Res je on. Oblečen je imel siv suknjič ter črne hlače. Suknjič ga je naredil zelo resnega vendar je suknjič popestrila vinsko rdeča kravata. Lase si je dobro uredil. Imel pa je tudi drago uro znamke Rolex. Leonardo je čisto osupel nad mojim videzom. Ko zapustiva hotel se odpraviva peš do središča Firenc, saj nama je mesto blizu. Med nama za nekaj časa zavlada tišina. Dobim občutek, da nama nekdo sledi. Možno je da se meni to vse samo zdi. Nekaj časa pa me° ta občutek še preganja, vendar ko se začneva z Leonardom pogovarjati ta občutek izgine. Sedaj šele dojemam da se zaljubljam vanj. Ali se on tudi vame? Veliko imava skupnega. Oba ne marava ravno šole...saj jo vrejetno nihče. Rada imava modo ter igranje inštrumentov. O šele sedaj sem se spomnila, da že nekaj dni nisem igrala klavirja in kitare. Kako se je to lahko zgodilo? Res obožujem igranje. Leonardo trenira tudi nogomet. V njem je kar precej dober in mislim, da bo prišel na kakšno državno tekmo ali kakorkoli se reče, saj nisem specialist za športe. Rad tudi bere. Še posebej pustolovske ali fantazijske knjige. Tudi jaz take rada berem, ko se odločim brati. Kmalu prideva do mesta. Veliko stojnic je še odprtih, zato se odločiva nekaj prigrizniti. Jaz izberem palačinko z nuttelo on pa vafelj. Mh...palačinka je bila res dobra. Ko dokončava z hrano mi Leonardo razkaže malo mesta. Dobro ga pozna, saj blizu Firenc živi. Sprehodiva se do prelepe znamenite fontane. Svetloba cestnih luči pada na gladino vode. Leonardo mi šepne na uho, da je to fontana želij. Tako da karkoli si zaželiš se bo želja uresničila. Podal mi je cekin. Štela sva do tri ter na enkrat vrgla cekina v vodo. Jaz sem si zažela, da bi imela bolj normalen življenje, ki ne bo tako žalosten kot je sedaj. Ravno ko razmišljam, ker upam da se bo moja želja uresničila začutim mehko,toplo dlan v moji dlani. Pogledam k Leonardu. On pa se mi le nasmeje ter zardi. Stisnem njegovo dlan. Počasi se odpraviva domov. Ravno ko sem želela odpreti glavna vrata, da bi prišla v mojo hotelsko sobo Leonardo potegne mojo roko k njemu, čeprav sva se že poslovila.
"Hm...nekaj ti moram povedati"nervozno reče. Vidim da zardi ter, da mu postane malce nerodno, zato si neprestano popravlja kravato ter konce rokavov suknjiča.
"Je kaj narobe?..." zamišljeno vprašam. Ne saj ne more biti res. Kaj če sem mu všeč?!
"Nič ni narobe" normalno reče. Nekaj časa nič ne reče potem pa končno zmagovalno reče "Všeč si mi".
Jaz rečem "Meni si tudi ti všeč."
Potem se še nekaj časa pogovarjava ter o tem, da komaj čaka da pride v ljubljano. Potem pa se zgodi magičen trenutek. Leonardo me prime za mojo glavo. Se skloni ter pred poljubom reče "Kako si lepa moja princesa" potem pa me nežno poljubi. Kmalu se posloviva. On oddide domov jaz pa grem še na manjši sprehod, saj sem malo raztresena z mislimi po poljubu. Moram se malce sprosti. Počasi hodim po poti. Ker mi je dolgčas začnem prepevati. Čisto sem v svojem svetu petja in ko odmislim naš svet stran se zaletim v nekoga. Vidim da je fant mojih let. Ko pa se obrne pa vem kdo je. Tisti fant, ki se pojavlja v mojih sanjah in tisti fant, ki sem ga videla na bencinski. Že vidim, da odpre usta, ker me hoče nadreti."Ti si" pride le z njegovih ust. Jaz sem le tiho. Fant si nase nadane resen izraz. "Sem Ajax Vlahakis in sem bil poslan na zemjo, da te odpeljem v našo deželo Tendonijo." reče smrtno resno...