Njegov dvojček ✔️| Harry Potter Fanfiction

17. poglavje: Letenje

Gryfondomovski in Drznvraanovski prvošolci so bili ravno sredi ure letenja. Prvo polovico ure, jim je profesorica Ginny Potter razlagala, kako se čisti metlo in naredila iz tega zelo zanimivo uro. Marsikomu se je zdelo letenje najboljši predmet ravno zaradi zanimivo izvedenih šolskih ur. Ko pa je končala z razlaganjem, da se ročaj metle vedno nežno drgne in nikoli na silo, je oznanila, da je prišel čas, da bodo poleteli. Večina učencev je imela take ure najraje (med njimi tudi Lily), Rose pa se je tega najbolj bala. Kot jim je profesorica ukazala, so si učenci izbrali vsak svojo metlo. Pri ostalih predmetih, bi Rose, Lily in Kitty veselo klepetale, a, ker je tukaj profesorica Lilyjina mama, se je Lily obnašala zelo vzorno. Rose in Kitty sta vedeli, da želi na skrivaj narediti vtis nanjo. Najbrž se počuti preveč zapostavljeno.

Vsak prvošolec si je izbral svojo metlo in, kot so bili že navajeni, so jo položili zraven nje na tla. Na profesoričin znak, so vsi hkrati rekli "GOR" in prav vsem je metla poletela v iztegnjeno desnico. Bili so že res izurjeni! Ker so že vsi znali, so osedlali metle in poleteli. Ko so učenci bili v zraku, jim je to tako dobro delo, da niso več poslušali Ginny Potter, ki je kričala "V KROG! TAKOJ!", temveč so prosto letali po zraku. Ko pa jim je ukazala, da pristanejo, če je ne bodo poslušali, so se vsi počasi postavili v krog. Profesorica jih je najprej nadrla, kaj so vendar počeli, nato pa je bolj mirno nadaljevala: "Danes bomo naredili nekaj posebnega. S palico bom zarisala ogromen krog in po črti morate leteti. Pravzaprav bom začarala tako, da če greš dol iz črte, te začne metla premetavati. Tako bomo vadili ravnotežje na metli. Če pa boste slučajno tudi to vse znali, bom črto začarala v bolj vigajočo. Se strinjate?" Vsi so navdušeno pokimali in se spogledali. No, ne moramo reči vsi, kajti Rose ni bila preveč srečna, saj tega nikakor ni marala.

Profesorica je po zraku zarisala s palico, da je nastala svetlo modra, žareča črta, po kateri bodo učenci leteli. Ko so se vsi postavili nanjo, je gospa Potter še enkrat zamahnila s palico in okrog prvošolcev se je spremenila barva neba v malo temnejšo, kar pomeni, da je urok uspel. Ko so učenci dobili ukaz, naj pričnejo z letanjem v krogu, so začeli. Profesorica je bila navdušena nad tem, kako je potekalo. Zaenkrat jim je šlo dobro, kajti še nihče ni šel dol s črte in tako nikogar ni premetavalo.

Harry Potter se je zaskrbljeno sprehajal po svoji pisarni. Bil je nadvse zaskrbljen glede vsega kar se je zgodilo. Tale Mrlakensteinov dvojček je lahko presneto nevaren za čarovniško skupnost! Pravzaprav so dobili predse še enega Mrlakensteina in ravnatelj je vedel, da ne more iti še enkrat skozi vse to. Zaskrbljujoče je bilo celo to, da Rita Brentsell že nekaj časa ni pisala za Preroške novice, kar bi lahko pomenilo, da kaj naklepa. Porajale so se mu nadvse zaskrbljujoče misli in raje se je odpravil proti oknu svoje pisarne, ter se zazrl ven. Ob tem, kar je videl, se je nasmehnil.

Ravno prvošolci so imeli uro letenja in Ginny je z njimi preizkušala nekaj novega. Še vedno se je spomnil, kako mu je včeraj zvečer to navdušeno razlagala in izgleda, da ji je uspelo. Bil je res ponosen nanjo, čeprav je že vedel, da je nadvse sposobna. Če je nekoč letela v slavni Quidditch ekipi, pač ni kar tako. Harry je bil na tihem vesel, da se je nehala na tak način posvečati Quidditchu. Takrat je imela preveč treningov, tekem, in počutil se je zapostavljeno. Vse manj jo je videval, več se je moral posvečati otrokom, za katere ona ni imela časa skrbeti...Njuna zveza je bila takrat pred oviro, ki pa sta jo prehodila. Ginny je začela učiti Quidditch in vse je bilo spet po starem.

Učenci so že nekaj časa leteli po črti in se tega počasi tudi naveličali. Do sedaj so bili izredno zbrani in nihče ni zapeljal izven črte. Ker je bilo tudi dekletom dolgčas, so se začele kar med letenjem pogovarjati. Tokrat so lahko govorile, kajti nihče jih ni slišal, saj so bili ostali daleč stran. Krog je bil namreč ogromen. Ravno so se pogovarjale, kaj imajo naslednjo uro (čarobne napoje) in Rose se je preveč vživela v pogovor, tako, da se ni več tako posvečala letenju. V trenutku nepozornosti, je zapeljala iz črte in, ko je to ugotovila tiho kriknila. Pričakovala je samo rahlo stresanje, pričakalo pa jo je ravno obratno. Začelo jo je premetavati, levo in desno. Komaj se je držala metle in na sebi je lahko čutila profesoričin pogled, ki je bil povsem osupel. Ni bilo mišljeno, da tukaj skoraj padeš. Rose pa ni več zdržala, preveč je imela potne roke in ponesreči je spustila metlo ter začela hitro padati proti tlom. Neverjetno, ampak ta občutek padanja ji je bil všeč, ni pa ji bilo všeč to kar jo je še čakalo. Pristanek, ko bo prišla v stik s tlom. Vedela je, da se vse bolj bliža tlom in naenkrat je začutila trda tla pod sabo, zaslišala je pok v svojem telesu, vse je videla bolj zamegljeno, dokler ni nastala le še črnina.

Nato pa je v glavi zopet dobila sliko. Pojavila se je na nekem travniku. Z njo je bila njena sestrica Lolly. Ampak nista se kregale, kot ponavadi, temveč sta se skupaj igrali. Najprej sta se šli slepe miši. Lolly si je prek oči poveznila ruto, Rose pa se je skrila za grm. Lolly jo je iskala povsod, za grm pa ni šla, saj se je, komaj je zatipala grmičevje, obrnila. Nazadnje se je predala in nadaljevale sta z naslednjo igro. Lovili sta se. Tekli sta po celem travniku, ter se zraven hihitali. Sonce je sijalo nanju in njuna srečna obraza sta se zasvetlikala.

Rose je zamežikala in počasi odprla oči. Bele stene? Bolnišnica?!! Kmalu je ugotovila, da je tisto prej le sanjala, zaradi česar jo je zaščemelo v kotičkih očes. Želela si je, da bi se z Lolly dejansko tako dobro razumeli. Potem pa se je spomnila, zakaj pravzaprav je v bolnišnici. Spomnila se je občutka padanja in bolečega padca.