Njegov dvojček ✔️| Harry Potter Fanfiction

18. poglavje: Bolnišnica

Ko se je Rose zbudila, je ugotovila, da je v bolnišnici. Čim je dobro odprla oči, že je do nje pritekla zdravilka. Ampak to ni bila madam Pomfrey, kar se je Rose zazdelo nadvse čudno.
"Oprostite, kje sem?" je poskušala čim prijazneje vprašati.
"Bolnišnica sv. Munga. Na razpolago sem ti, dragica." je prijazno odgovorila.
"A-Ampak zakaj pa nisem v šolski ambulanti?" je začudeno vprašala.
"Hujša poškodba." ji je v dveh besedah pojasnila zdravilka.
Rose je zazijala in nemo prosila razlago.
"Močno si padla. Pravzaprav si imela dva čarovniška posega. Mislili so, da boš ostala brez noge, ampak nam je uspelo rešiti. Vseeno pa boš imela nekaj posledic. Še kakšen teden ne smeš hoditi, zato boš premeščena v šolsko ambulanto. Pravzaprav bo to še danes, ker si se zbudila." je zavzdihnila ter odšla iz sobe rekoč, naj si odpočije. Rose je skomignila ter se dobro namestila.

Ni nameravala zaspati, temveč se je le zavila v misli. Zaslišala je, da je zdravilka prišla v sobo in glavo je obrnila proti njej. Ampak ni šla k njej, temveč je zavila k sosednji postelji, ki je bila pred Rose skrita v zaveso.
"Navadil se boš biti to, kar si." je zaslišala zdravilkin glas.
"Dvomim." se je oglasil hreščeč čuden glas. Pa vendarle se je zdel nekam znan. Nekam zelo znan, čeprav tako hreščeč.
Zdravilka je odšla, Rose pa je strmela v zaveso. Preveč jo je zanimalo, kdo je tam notri. Tako znan glas, tako znan...Odločila se je. Vedela je, da ne sme hoditi, zato se je ozrla po sobi. Na srečo je na nočni omarici zraven njene postelje opazila svojo palico. Zagrabila jo je in šepnila: "Wingardium leviosa." Zamahnila je proti sebi in poletela je tako, kot pero, na katerem je vadila prejšnjo uro urokov. Bila je tako osredotočena na gibe, da ji je (neznano kako) uspelo priti do zavese blizu postelje. Stegnila je roko in hitro odgrnila zaveso. Prizor, ki ga je zagledala, jo je presenetil.

Na postelji je ležal Hugo, zato se ji je zdel tako znan. Ni pa ji bilo jasno, kaj dela tukaj. Pa vendarle...Bil je tako bled po obrazu in tudi po celem telesu. Le kaj mu je?
"Hugo, si v redu? Kaj se je zgodilo, da si tukaj?" je zaskrbljeno vprašala.
"Rose? Kaj za vraga delaš v zraku? Slišal sem, da si tukaj, ampak...V zraku?"
"Ne smem stopiti na nogo, pa sem pač uporabila palico. Ampak kaj je tebi?!" je vznemirjeno vprašala.
"Mah, nič takega. Ni važno." je rekel, zraven pa opazoval piko na stropu.
"Hugo?!" je z jeznim glasom rekla Rose.
"Nič noooo!!! A lahko greš stran?" je z jeznim glasom odvrnil Hugo.
"Tudi prav." je užaljeno rekla Rose in utihnila. Nekako ji je uspelo nazaj zagrniti zaveso in se ne da bi stopila na tla odpraviti proti postelji. Bila je užaljena, da ji Hugo ni želel povedati, kaj se mu je zgodilo. Pa saj bi razumela! In v tistem trenutku se je Rose odločila, da bo ugotovila, kaj je z njim.

Naslednji dan se Rose ni zgodilo prav nič posebnega, samo premestili so jo v šolsko ambulanto, česar je bila zelo vesela. Madam Pomfrey je bila do nje vedno prijazna in jo je že točno poznala. V šolski ambulanti se je počutila, kot doma. Najbolje pa je bilo, da je zopet videla Lily in Kitty. Edinole nekaj ji ni šlo izpred oči. Podoba bledega Huga. Le kaj je z njim narobe?

Lily in Kitty sta v času, ko je bila Rose v bolnišnici zelo živčni. Prvi razlog je bila šola brez Rose. Rose je bila najbolj pametna od njih in jima je vedno pomagala pri domačih nalogah. Brez nje je bilo težko. Izjemno težko. Drugi razlog pa je bil Gregory, ki jima je sledil na vsakem koraku in ju spraševal po najnovejših novicah o Rosinem stanju.
"Kolikokrat sem ti že povedala, da o njenem stanju trenutno ne vem nič več kot ti?!" je vznemirjeno rekla Lily in grdo pogledala Gregoryja. Šel ji je tako zelo zelo na živce, da si je zraven od jeze skoraj začela puliti lase. Kitty je predvidela, da se ob morebitnem Lilyjinem izbruhu ne bo zgodilo prav nič dobrega, zato je Gregoryja gladko odslovila.
"Prisežem, da ga bom ubila." je bentila še naprej, ko je odšel.
"Umiri se, Lil. Vse bo še okej." jo je mirila njena najboljša prijateljica.
"Nič ne bo dobro! Zakaj se sploh druži z Rose? Tisto klofuto od zadnjič si je presneto zaslužil."
Kitty je le zavila z očmi in se raje ni podala na besedne boje s prijateljico.

Nasproti pa jima je prišel nek Gryfondomovec, ki jima je zgolj omenil, da je videl, ko so Rose pripeljali in jo namestili v bolnišnico. Prijateljici sta se navdušeno spogledali, nato pa hkrati stekli proti ambulanti. Med tekom je Lily zasopla: "Ampak tega stoprocentno ne bom omenila Gregoryju!" Kitty je zmajala z glavo, kar je resnično težko storiti med tekom (lahko poskusite). Še nikoli nista tako hitro tekli, kot v tistem trenutku. Ravno takrat pa se je zgodila nezgoda.
"Auu!" je zastokala Kitty.
"Neroda! Kako ti je uspelo! Stopila si na stopnico, v kateri se ti noga ugrezne!" je siknila Lily in jo potegnila za nogo. Po nekaj trenutkih (ki so se jima vlekle kot ure), ji je le uspelo in zopet sta pričeli s tekom.

V šolsko ambulanto sta vdrli in madam Pomfrey je skočila, ker se je ustrašila tako hitrega odprtja vrat. Planili sta k Rosini postelji, se vsedli poleg in jo zasuli z informacijami. Madam Pomfrey je le zmajala z glavo in zamrmrala nekaj podobnega: "Oh, ta mladina." Zazrla se je v dekleta in se ob prizoru nasmehnila.