Vrtnica sredi morja

Prvi del - Prvo poglavje

Rosaline se je prebudila v mrzlo jutro. Mižala je in si predstavljala, da leži v mehki postelji, zavita v snežno-bele rjuhe. Ne bi mogla biti dlje od realnosti. Odprla je oči in razočarano zavzdihnila. Ležala je na slami, tesno ob steni zaporniške celice, oblečena v čipkasto, nekoč belo spalno srajco. Zdaj je bila umazana in raztrgana, kar je ostalo čipk, pa so visele ob strani. Njeni svetli rjavi lasje so bili razpuščeni, skuštrani in umazani, iz njih pa je visela slama. Čeprav vsa zanemarjena in razcapana je bila še vedno lepa. Njene tople rjave oči so izžarevale notranjo moč, ki ji je ni mogel vzeti nihče, še najmanj pa paznik, ki jo je prejšnjega večera pretepel zaradi jezikanja. Ob spominu se je grenko nasmehnila in pretegnila, trenutek za tem pa skremžila od bolečine. Pozabila je že na ureznine, s katerimi so ji poskusili preprečiti pobeg. Poskušali so najti točko, ki bi ji onemogočila, da bi se spremenila. Točke jim ni uspelo najti, pobegniti pa vseeno ni mogla, saj so bile rešetke ovite z mrežo, katere reže so bile premajhne za katerokoli od oblik, ki jih je zaenkrat osvojila.

Ozrla se je levo in desno in se še bolj stisnila k steni. V celici na levi je klečal sivolasi pijanec, ki jo je požiral z očmi in si mrmral nekaj v brado. Na desni je prilepljen na rešetke slonel mož z motnimi očmi in škrbastim nasmehom. Po celici je lovil žužke in jih napičil na zobotrebec, ob tem pa se zblaznelo hihital. Obračalo se ji je v želodcu, ko je opazovala ta grozljivi kraj. Če bi bila le malo bolj previdna... Zmajala je z glavo. Kar je bilo, je bilo, domisliti se mora načrta za pobeg. Zaslišala je topot dveh parov težkih škornjev, nato pa škrtanje ključa v zarjaveli ključavnici. Paznika sta stopila v njeno celico. Ni ju pogledala, zato sta jo kaznovala z nekaj bolečimi brcami. Trudila se je, da ne bi zaječala od bolečin. Ni jima želela dati tega veselja. »Si se kaj naspal, izmeček?« jo je vprašal prvi in se zarežal. Grdo ga je pogledala in pljunila njegove škornje. To mu je izbilo nasmeh iz obraza in s sulico jo je močno dregnil pod rebra. »Vstani. Na grmado greš!« je rekel prvi, drugi pa se je zarežal. Dregnila sta jo s sulicama, kot da je kužna in majajoče je vstala. Sledila je prvemu, med tem ko ji je drugi sulico tiščal med lopaticama. Po zavitem hodniku sta jo odpeljala ven in potisnila na sramotilni steber, okoli katerega je bila zbrana množica. Vsi so morali priti na trg, takšen je bil ukaz. Njena usmrtitev je bila opozorilo vsem Spremenljivcem in vsem, ki bi jim želeli pomagati. Nekatere mame so otrokom zakrivale oči in glave tiščale v prsa svojim možem, medtem ko so se drugi privoščljivo smejali ali le spoštljivo molčali. Slišati je bilo vzklike neodobravanja, ko so na oder pripeljali dekle. Ko so jo privezali, je nekaj otrok priteklo blizu in vanjo metalo gnilo zelenjavo. Fevdalec tistega mesteca, Robert Holzstock, je začel nekaj govoriti in množica je potihnila. V ospredje je stopil rabelj, ki je dekle odpeljal na lesen voz s slamo, ter jo privezal nanj. Prižgal je baklo in se ji približal, da bi jo zažgal, Rosaline pa je dvignila glavo in se nagajivo nasmehnila. Ni še konec, si je mislila. Množica je njen nasmeh pospremila z razočaranimi vzkliki. Mislili so, da je zblojena in ji kazen ne bo pomenila nič. Privoščili so ji trpljenje, saj je bila vendar zlobna čarovnica, ki je lahko menjala obliko. Rabelj je odvrgel baklo v kot voza, da bi se ogenj počasi širil proti Rosaline. Zdelo se je, kot da je nevarnost ne moti. Pomežiknila je rablju, tlesknila z jezikom in se spremenila v črno mačko, ki je skočila v naročje malega dečka, nato pa se je, preden bi kdo utegnil karkoli storiti, pognala med nogami množice. Za sekundo se je zdelo, kot bi se čas ustavil. Niso si mislili, da bi se v takem stanju utegnila spremeniti. »Kaj še čakate, klade neumne! Ujemite jo!« je zaklical fevdalec. Za njo so se pognali vojaki, ki so jo zaman želeli ujeti. Vse jo je bolelo, a vztrajala je, saj bi v nasprotnem primeru umrla. Pritekla je do pristanišča in v elegantnem skoku skočila v morje, med tem pa se je spremenila v ribo. Plavala je kakor hitro je mogla in se izogibala mrežam, ki so jih metali v morje. »Daj, še malo, še malo...« si je govorila in čutila, kako moč počasi polzi iz nje. Zadnji hip je dosegla majhen vrtinec, ki jo je ponesel v drugo dimenzijo pod morjem.

Vojaki so jo še naprej iskali ob robu pristanišča in celo na ladjah. Niso se mogli sprijazniti, da jim je uspelo izgubiti šibko in izmučeno dekle. »Kaj bomo rekli Holzstocku?« je mlajši vojak boječe vprašal generala. »Uročila nas je, nato pa izpuhtela.« mu je odvrnil ta. Stala sta na bregu in opazovala kako so se njuni tovariši zaman trudili z iskanjem. Vedeli so, da bodo za kazen vsi ostali brez večerje.