Vrtnica sredi morja

Prvi del - Štirinajsto poglavje

Nekaj minut pozneje so spet zavijali po ulicah, dokler niso prispeli do čevljarske delavnice. »Ali tudi tu
koga poznate?« je vprašala Rose in James je namrščil čelo ter zmajal z glavo. »Upam, da nam ne bo povzročal težav.« je zamomljal in glavo pokazal na znak, ki je pomenil, da pirati niso dobrodošli. »Vstopita sama. Zdi se mi, da do žensk ni najbolj prijazen. Z Mary se bova vrnili na ladjo.« je zašepetala Marlyn, ko se je iz delavnice zaslišal topot in žensko hlipanje. James je pokimal in Rose prijel pod roko, ta pa ga je le zaskrbljeno pogledala. »Ne skrbi, nič ti ne bo. Imam sabljo.« jo je potolažil in ji pomežiknil. Nasmehnila se je in vstopila sta v delavnico, kjer je vanju udaril vonj usnja. Čevljar je bil starejši mož mrkega pogleda in zguljenih rok. Nosil je usnjen predpasnik in zakrpane hlače. »Prekleta baba…« je
preklinjal in si momljal v brado. Ko je opazil Jamesa se je sladko nasmehnil. »Kaj vam lahko postrežem?«
ga je vprašal in ignoriral Rose, ki se je skrivala za njegovim hrbtom. »Prišla sva po čevlje zanjo.« Stopila je izza hrbta in čevljarju je potemnel pogled. Nekaj si je zamrmral v brado in prinesel merilo za velikost noge. »Kakšne čevlje pa potrebuje?« Z glavo je pomignil proti merilu in Rose je stopila nanj. »Škornje.« mu je odgovoril James medtem ko je že začel pripravljati material za podplat. »Škorji v njeni velikosti…« je zamrmral in izginil v zadnji del. Rose je zmedeno pogledala Jamesa, ta pa je le skomignil z rameni.Čez trenutek se je vrnil z lepim parom škornjev iz rjavega usnja in ga postavil na mizo pred njiju. »Naj jih pomeri.« je naročil Jamesu in Rose je ubogala. Bili so ji prav ter zelo udobni in pokimala je Jamesu. »Gospodični ustrezajo.« Čevljar je začel nergati v brado in iz žepa predpasnika povlekel pisalo ter papir. »Seveda ustrezajo, saj sem jih jaz naredil.« je razdraženo zamomljal. »Pogovorimo se o ceni.« Na papir
je nakracal številko in ga podal Jamesu, ta pa je zmajal z glavo. »Niso vredni toliko.« ga je zavrnil. »Boljšega čevljarja pri nas ne boste našli! Čevlji so iz kvalitetnega usnja in dobre izdelave!« se je razburil čevljar, toda James je ohranil odločen izraz. »Tu morda res ne, toda nimam težav, zapeljati se do drugega mesta in čevlje kupiti tam. Boljše izdelave in nižje cene.« Na list je napisal novo številko in ga podal čevljarju. »Toliko je vredno samo usnje!« se je ta razburil. »Vzemite ali pustite. Če ste za usnje
plačali toliko vas je nekdo močno opeharil.« je mirno odgovoril James in čevljar je jezno obstal. V obraz je bil rdeč od besa. Še enkrat je pograbil list in spremenil številko. James je pomislil in nato prikimal.
»Tole bi šlo.« je rekel in mu podal denar. Čevljar ga je vzel in preštel, nato pa zamahnil z roko in ju odslovil. Tik preden sta stopila ven se je James obrnil nazaj. »Kapitanu Jeklene strele je bilo v veselje poslovati z vami.« Čevljar je prebledel, nato pa se je njegov obraz obarval škrlatno. »Straža!« je začel vpiti, James pa je Rose prijel za roko in smeje sta stekla stran.

Ustavila sta se nekaj ulic stran, oba nasmejana in zadihana. »Kakšen nergač.« je rekla Rose in James ji
je pritrdil. »Naprej odrinemo šele jutri ob zori, kar pomeni, da imava še dosti časa pred vrnitvijo na ladjo. Lahko se sprehodiva po mestu.« je predlagal in z veseljem je pokimala. »Biti na morju je prijetno, a pogrešam sprehode.« je pripomnila. Ponudil ji je komolec in prijela ga je pod roko. »Torej se sprehodiva.« Nasmehnil se ji je in jo odpeljal na glavno ulico. »Kako si živela preden so te ujeli? Si kje
delala?« Zazrla se je v tla. »Potovala sem od mesta do mesta. Nikjer nisem ostala dolgo, da ne bi ugotovili kaj sem. Nekje sem delala kot vajenka v pekarni, drugje spletična grofice, varuška fevdalčevih otrok in še kaj.« Z zanimanjem jo je opazoval. »Si med vsem tem seljenjem kdaj pogrešala dom?« je vprašal in žalostno se je nasmehnila. »Imela sem nešteto bivališč, a nikoli doma.« je priznala. Začudeno jo je pogledal in zavzdihnila je. »Ko sem bila majhna sta me starša zapustila. Živela sem v gozdu skupaj
z živalmi in se tako naučila svoji prvih preobrazb. Nekega dne so me v gozdu našli ljudje. Premožen trgovec me je vzel za sužnjo. Stara sem bila okoli sedem let. Tri leta pozneje me je na tržnici zagledal mlad slikar iz tujih krajev. Naslikal me je in sliko odnesel s seboj. Čez mesec dni je trgovec dobil njegovo pismo – sliko je videl sultan in me želel odkupiti za svoj harem. Trgovec je z veseljem sprejel ponudbo in me kmalu za tem poslal k njemu. Potovanje je trajalo nekaj tednov. Zaprta sem bila v kočijo, da ne bi ušla. Niti sanjalo se mi ni kam odhajam in kaj pomeni harem. To sem izvedela šele po nekaj tednih, ko sem na polovici poti prestopila iz trgovčeve kočije v sultanovo. Tam me je na poti do palače spremljal tisti mladi slikar. Povedal mi je vse kar sem morala vedeti in vse skupaj me je prestrašilo. Pri enajstih letih bi se morala poročiti s starejšim moškim, ki ga nisem poznala in živeti v sobi z vsemi njegovimi ženami. Vedela sem, da moram pobegniti. Ko smo se naslednjič ustavili, da bi napojili konje, si je slikar odšel pretegnit noge. Meni ni bilo dovoljeno oditi ven, zato sem se spremenila v ptico in čakala na priložnost. Slikar se je kmalu vrnil in ko je odprl vrata kočije sem odletela ven. Sanjalo se mu ni kaj se
je zgodilo. Letela sem dokler nisem omagala. Od takrat sem živela sama. Za preživetje sem delala, včasih pa tudi ukradla kaj hrane. Večkrat so me ujeli, a vedno sem pobegnila. In sedaj sem tu…«

Ko je končala s pripovedjo ga je obotavljivo pogledala. Bala se je kakšna bo njegova reakcija, toda na
njeno začudenje jo je gledal… občudujoče? »Pojma nisem imel, da si toliko prestala. In to že kot otrok.«
Zardela je in pogledala stran. »Prosim, da tega ne omenjaš nikomur. Nerada govorim o svoji preteklosti.« je tiho rekla. Ustavil se je in jo prijel za roke. »Ne rabiš se sramovati tega kar je bilo. Pravzaprav se nimaš česa sramovati. Storila nisi nič napačnega, kvečjemu si storila kar je bilo prav in zbežala. Ne skrbi, tega ne bom omenjal nikomur, toda nočem, da bi te bilo sram.« je rekel in ji privzdignil glavo. »Hvala ti. Za vse.« je zašepetala. Strmela sta si v oči. »Hvala tebi, ker nisi odšla.« ji je tiho odgovoril in glavo premaknil bližje njeni, roko pa položil na njeno lice. Ko se je je dotaknil ji je pospešil utrip in tudi sam je dihal hitreje. Tik preden bi se njune ustnice spojile je izza vogala pritekel stražar. »Tukaj sta! Pirata, o katerih je govoril čevljar!« Za njim jih je priteklo še pet. Rose je pogledala Jamesa, ta pa jo je hitro prijel za roko. Stekla sta, da bi jim ušla, a bili so jima tik za petami. »Beži, zamotila jih bom!« je vzkliknila in poskušala roko iztrgati iz njegove, a je le še okrepil prijem. »Ne bom pustil, da te ujamejo.« je odločno rekel. Stekla sta še hitreje in za sabo zaslišala strele. »Skoči!« je
zaklical James in se pognal na mimoidoči voz. Sklonila sta se, da ju ne bi zadeli. Kmalu sta iz voza skočila na bližnji nadstrešek, nato pa splezala na streho. Izogibala sta se strelom in skakala iz strehe na streho dokler se jih nista znebila. Po vrvi za perilo sta se spustila na tla in stekla v temno ulico. Stisnjena ob steno sta počakala še nekaj minut, da so vojaki stekli mimo njiju, nato pa sta lahko v miru zadihala. »Tole pa je bilo nekaj.« je zamrmral James in se zasmejal. Na njiju se je ulil dež in obraz je dvignil proti nebu, nato pa jo je pogledal. Zrla sta drug v drugega in spet se ji je približal z obrazom. Rose se je kar
naenkrat skremžila od bolečine in se sesedla na tla, roke pa pritisnila na levo stran trebuha. James jo je zaskrbljeno pogledal in se sklonil k njej. Odmaknila je prste in bili so čisto krvavi. »Zadeli so te.« je tiho rekel. »Prej nisem čutila zaradi adrenalina.« je rekla skozi stisnjene zobe.« Slekel je srajco in jo pritisnil na njeno rano. Poskušala je protestirati, toda ni ji pustil do besede. »Kroglo moram odstraniti. Bo šlo?« Tiho je pokimala in še bolj stisnila zobe. Tiho je zajavkala, ko je s prsti segel v rano in ven izvlekel kroglo in ji na rano spet potisnil srajco, toda solz ni točila. »Poskusi si pritiskati srajco na rano.
Tukaj ne moreva ostati.« ji je naročil in jo dvignil. Od bolečin je omedlela.