Vrtnica sredi morja

Prvi del - Šesto poglavje

Rosaline je gledala za njim in pokušala doumeti kaj se je ravnokar zgodilo. James se je kmalu vrnil s pladnjem in ga položil na mizo. Podal ji je roko in jo potegnil na noge. Beg, strah in pomankanje hrane ter spanja so jo izčrpali in kmalu bi se zrušila nazaj na tla, a jo je James ujel. Pomagal ji je do stola in prednjo potisnil pladenj. Vzela je vodo in naredila požirek. Ko je ugotovila, da ni zastrupljena jo je na dušek izpila, nato pa nezaupljivo gledala hrano.
»Jej.« Zmajala je z glavo. »Nisem lačna.« Trebuh ji je izdajalsko zakrulil. James je privzdignil eno obrv. »Hej, če bi se te želel znebiti bi to lahko naredil z mečem, ne pa strupom.« je resno rekel in nasmehnila se je. V tresoče roke je vzela kruh in ugriznila vanj. Zdel se ji je kot najboljša stvar kar jo je kdaj jedla.

James je stal nekaj korakov stran in jo zaskrbljeno gledal. Kmalu je izpraznila tudi krožnik juhe in očitno mu je odleglo. Ko je končala se je obrnila proti njemu. »Hvala.« V odgovor se ji je nasmehnil. Vstala je
na majajoče noge in se s prsti oklenila stola, dokler se ji ni nehalo vrteti. Pogledala je proti Jamesu in se vzravnala. »Tisti mornar, ki me je lovil, je zagotovo že kje omagal. Vrnila se bom v svojo celico.« je s težavo rekla. Vedela je, da ne more ostati tu, a misel na njeno samotno celico in pijanega pirata, ji je nagnala strah v kosti. James se je zaskrbljeno namrščil. »Morda bi morala ostati tu.« je tiho predlagal. Zgroženo ga je pogledala. »Ne morem čez noč ostati s tabo.« Šele tedaj se je zavedel kako je zvenel njegov predlog in hitro je zmajal z glavo. »Ni bilo mišljeno tako. Tu si varna. Dvomim, da bi v svoji celici lahko zaspala, spanca ti pa več kot očitno primanjkuje.« Nezaupljivo ga je pogledala. Vedela je, da ima
prav in da nocoj ne bi zatisnila očesa, če bi spala v svoji celici. »Spala bom na tleh.« je nazadnje pristala. James je zmajal z glavo. »Jaz bom na tleh, ti vzemi posteljo. Zapornica gor ali dol, ne bom mogel spati v postelji, če bom vedel, da na tleh spi dekle.« Trmasto ga je pogledala. »Kapitan ne more spati na tleh. Raje se bom vrnila v svojo celico.« James se je postavil pred vrata, da ne bi ušla in razmislil. »Postelja je velika. Gor lahko spiva oba in se drživa vsak svojega konca. Ali pa grem jaz na tla.« Rosaline je
pogledala zdaj posteljo, zdaj njega. Postelja je bila res velika… Vedela je, da nima dosti izbire. »Prav, a če se me dotakneš bom kričala in se spremenila v krokodila ter ti odgriznila roko.« je zagrozila in James se je zasmejal. »Dogovorjeno.« je rekel in z roko pokazal na posteljo. Rosaline se je napeto približala levi strani in nezaupljivo legla. James je ugasnil petrolejko in prižgal svečo na nočni omarici. Odvezal si je pas, na katerem je bil pripet tok z orožjem. Rosaline ga je opazila šele tedaj in neprijetno jo je zmrazilo. James tega ni opazil. Slekel si je srajco in razvezal škornje, nato pa ugasnil svečo in legel. Slišal je kako Rosaline od strahu bije srce. »Pomiri se, če bi te želel napasti bi to lahko že zdavnaj storil.« je mirno rekel. »Se ne bojiš, da bi jaz napadla tebe?« Zasmejal se je. »Nekaj mi pravi, da me ne boš.« je odgovoril in nekaj časa sta ležala v tišini. »Ne moreš se spremeniti, kaj ne?« je vprašal. »Ne.« je po nekaj sekundah tiho priznala in začutil je bolečino v njenem glasu. »Sprememba vzame dosti moči.
Holzstockovi stražarji so me rezali po celem telesu in da sem zbežala je bilo potrebno veliko truda. Od takrat nisem ne jedla, ne dobro spala in si energije nisem mogla povrniti. Drugače bi mi uspelo zbežati
tudi vam.« James jo je tiho poslušal. »Ne bi. Marlyn te je vedno zaprla s Simončevim prahom.« Rose se je zasmejala. »Ne podcenjuj me. Nobena kletka me še ni zadržala za dolgo.« je rekla in James se je nasmehnil. Občudoval je pogum tega dekleta. Bila je borka, zmožna premagati vse kar si je zadala. »James?« je zaslišal po nekaj trenutkih tišine. »Še sem priseben.« je odgovoril in se zasmejal. »Kako to, da si pri svoji starosti kapitan? Se mornarji nič ne upirajo?« Pomislil je, nato pa začel pripovedovati.
»To ladjo je nekoč vodil moj oče. Bil je najboljši kapitan kar si jih lahko predstavljaš. Obvladoval je velik del morja in ni se bal nikogar. Pred dvema letoma se je naša posadka znašla v vojni z drugimi pirati. Med vojno je kapitan druge posadke zabodel mojega očeta in zrušil se je po tleh. Želel ga je dokončno pokončati toda iz strani sem pritekel jaz in ga zabodel v vrat. Na mestu je umrl. Moj oče je preživel še nekaj časa, toda meč s katerim je bil zaboden je bil zastrupljen. Poskusili smo vse kar je bilo v naši moči, a strupa nismo premagali. Preden je umrl, mi je z zadnjimi močmi v roke dal meč in klobuk. To je pomenilo, da je izbral naslednika. Iz spoštovanja do mojega očeta, je večina mornarjev to sprejela, tisti, ki niso, pa so me pozvali na dvoboj. Vse sem premagal tako, da sem jih razorožil in ostali so na ladji. Le eden se takrat ni vdal. Ko je bil konec, sem mu ponudil roko, da bi vstal. Zgrabil je priložnost in mi iz toka potegnil meč ter zarezal vame. Odrezal sem mu glavo, meni pa je ostala praska, ki me spominja na to, kam te lahko pripelje zaupanje.«

Rosaline se je stresla. »Pa vendar si zaupal meni…« je šepnila. James se je zamislil. »Zaupanje je nekaj, kar mora biti obojestransko. Ti si zaupala meni in nisi zbežala, torej se mi zdi edino pošteno, da jaz v enaki meri zaupam tebi. Če mi zaupaš toliko, da ležiš tu, kljub temu, da veš, da bi te lahko napadel, potem jaz zaupam tebi, da ne boš napadla mene.« Ko je to slišala, se je nevede nasmehnila. »Žal mi je za tvojega očeta.« je tiho rekla. »Hvala. Dve leti je dolgo časa.« je zamrmral v odgovor. »Lahko noč Rose.« je rekel čez nekaj časa. Nasmehnila se je ob vzdevku. »Noč Jace.« Tudi on se je nasmehnil. Kmalu zatem je slišal, da sta se njeno dihanje in utrip umirila in da je končno zaspala. Vzdevek se ji je prilegal, je pomislil James. Rose, vrtnica. Lepa in nežna, a nikakor
nemočna. Ko je treba tudi zbode.