Vrtnica sredi morja

Prvi del - Petnajsto poglavje

Rose je odprla oči in nad sabo zagledala umazano bel strop. Ni vedela kje je in sunkovito je sedla. To je bila napaka. V glavi se ji je zavrtelo in rana na trebuhu jo je močno zaskelela. Rana. Ustrelili so jo. Kje
je James? »Hej, počasi.« je zaslišala glas. Stal je ob vratih in jo zaskrbljeno opazoval. Olajšano je zavzdihnila, ko ga je zagledala. »Kje sva?« je vprašala. Prostor ni niti malo spominjal na katero od ladijskih sob, niti na bolnišnico. »V gostišču. Čez noč bova ostala tu, zjutraj pa se vrneva. V bolnišnico ne moreva, saj bi naju prijeli. Rano sem ti zašil, toda za to… no…« Pogledala je pod odejo in zardela do ušes. Odstranil ji je srajco, krilo, pod krilo in steznik, torej je ostala le v spodnjicah in nedrčku. »Hvala.« je tiho rekla, v odgovor pa je le pokimal. »Kako se počutiš?« je zaskrbljeno vprašal. »Doživela sem že kaj hujšega. Zahvaljujoč delinski moči se celi hitreje kot na človeku, toda lahko poskusim celjenje še pospešiti.« je odgovorila in se nasmehnila. »Samo ne naprezaj se preveč. Izgubila si dosti krvi.« Zelo ga je skrbelo zanjo. Najbrž se mu je zdelo, da je njegova dolžnost zaščititi jo. »Ne bom.« mu je zagotovila in se nasmehnila. »Skoraj bi pozabil…« Segel je proti omarici in ji prinesel pladenj s hrano. »Najprej
nekaj pojej in popij.« Zahvalila se je in začela jesti. Po tolikšnem času brez zelenjave in pokvarljive hrane se ji je ta obrok zdel čudovit. Piščanec in zelenjava sta se ji kar topila v ustih in krožnik je v hipu izpraznila.

James jo je zadovoljno opazoval in se zasmejal, ko je izpustila vilice. Ko je končala je zaprla oči in se zbrala. Ugotovil je, da poskuša pospešiti celjenje. Nagubala je čelo in stisnila zobe. Zaskrbelo ga je, da se preveč napreza in želel jo je ustaviti, a kar naenkrat je odprla oči. Odmaknila je rjuho in zadovoljno se je nasmehnila ob rezultatu. Odleglo mu je, rana je bila skoraj zaceljena, ostala je le še manjša brazgotina. Rosaline je izmučena legla nazaj na blazino, on pa je odgrnil zavese na oknu. Do zore so ostale le še tri ali štiri ure. »Tudi ti se moraš vsaj malo naspati.« je tiho rekla Rose in sedla na rob postelje. Poskušala je vstati, toda celjenje jo je preveč izčrpalo in tako je le obsedela na postelji. »Saj pridem, le lezi.« ji je odgovoril in hitro stopil od okna. Ugasnil je petrolejko, slekel srajco in sezul škornje ter legel poleg nje. Šele takrat se je spet spomnil kako pomanjkljivo je oblečena. »Ti dam svojo srajco?« ji je ponudil. »Eno sem ti umazala s krvjo, ne morem ti druge zmečkati med spanjem. Potem jutri ne boš imel kaj obleči.« ga je zavrnila. Zasmejal se je in zmajal z glavo. Še za krvavitev je krivila sebe. »Tole srajco sem kupil med tem, ko si spala, umazano pa sem opral v lijaku in jo bom jutri lahko oblekel.« Za trenutek sta bila oba tiho in vedel je, da je še vedno ni prepričal. »Če te ne moti se bom poskusila spremeniti v mačko.« je nazadnje tiho rekla. »Ti kar.« Njeno spreminjanje se mu je zdelo neverjetno. Ni razumel kako bi se komurkoli to lahko gnusilo. Zavohal je tropsko sadje in začutil rahel veter,
trenutek za tem pa se je njegove roke dotaknila mehka kepica dlake. Previdno jo je pobožal in zvila se je v klobčič poleg njega ter zaspala. Poslušal je njeno nežno predenje in gledal v temo pred sabo. Kar kmalu za tem je predenje potihnilo in ob sebi je začutil mehko kožo. Nasmehnil se je. Pričakoval je, da se bo slej kot prej spremenila nazaj, saj ni imela dosti moči, toda ni pričakoval, da mu bo čutiti njeno kožo na svoji tako prijetno. V spanju se je premaknila in svojo glavo naslonila na njegova prsa ter se s telesom privila ob njega. Sklonil je glavo in jo poljubil na čelo. Le kaj je bilo na tem dekletu? V tem
kratkem času mu je prirasla k srcu bolj kot bi si mislil.

Rose je prebudilo nežno tresenje. »Hej, vrniti se morava na ladjo.« je nežno zašepetal James. Počasi je
odprla oči in ugotovila, da z glavo leži na njem. Odmaknila se je ter hitro sedla, k sebi pa je stisnila rjuho. Nasmehnil se je, vstal, nato pa odšel v kopalnico, kjer si je umil obraz in oblekel srajco. Ko se je vrnil, je Rose na sebi imela pod krilo in korzet ter opazovala luknjo in krvav madež na njem. Nakremžil se je in ji podal še ostala oblačila. »Žal mi je. Če ne bi izzval čevljarja, ne bi prišlo do tega.« Zmajala je z glavo. »Vredno je bilo videti izraz na obrazu tistega… idiota.« je rekla po krajšem premisleku in zasmejal se je. Iz sobe sta pobrala svoje stvari, na točilnem pultu pustila nekaj napitnine in se vrnila proti ladji.

Mornarji so izgledali zadovoljni. Nekateri so noč preživeli v baru, drugi so imeli družbo, tretji pa se ne spomnijo ničesar, razen črnine. »Kje sta bila? Skrbelo me je za vaju!« Marlyn je pritekla k Jaceu in Rose takoj, ko sta stopila na krov in ju objela. »Imela sva manjšo komplikacijo.« ji je odgovoril in pokazal na krvavo luknjo v Rosalinini srajci. Marlyn si je z dlanjo pokrila usta in zaskrbljeno gledala zdaj enega zdaj drugega in na njunih obrazih iskala pojasnilo. »Prišlo je do lovljenja s stražarji. Ne skrbi, sem se že zacelila.« ji je zagotovila Rose. Marlyn si je oddahnila in pokimala ter se obrnila k Jamesu. »Pojdita v
sobo, da se Rose preobleče.« mu je naročila. »Pozneje bom prinesla opremo za šivanje, da si popravi
srajco in korzet. Odrinemo čez približno pol ure, ko prispe še zadnji paket s hrano.« ga je obvestila in
stekla rešit prepir med dvema mornarjema. »Ne vem kaj bi brez nje.« je pripomnil James in se zasmejal, Rose pa mu je pritrdila. Marlyn je bila res neverjetna. »Torej, kaj še čakava? Spraviva te iz krvavih
oblek.« Trenutek pozneje se je zavedel kako je bilo to slišati in Rose je planila v smeh, sam pa je zardel.
Odpravila sta se proti sobi, kjer se je Rose preoblekla v belo oblekico in oprala krvava oblačila. »Kako je tvoja rana?« jo je vprašal in sedel na posteljo. »Skoraj zaceljena.« Prisedla je k njemu in si zavihala del obleke ter pogladila mesto kjer je bila prejšnji dan ustreljena. »Mislil, da bi bilo potrebno odstraniti šive, da se lahko dokončno zaceliš.« V odgovor je pokimala in ga pogledala v oči. »Bi lahko to storil ti, ali bom morala k zdravniku?« Nasmehnil se je in iz omare vzel prvo pomoč. Legla je na posteljo in zaprl oči. Kar nekaj časa je mižala, a ker se ni nič zgodilo je odprla oči. Jace je stal nad njo in si z roko nerodno šel skozi lase. »Hmm… šivov ti ne morem odstraniti preko obleke…« Rose je močno zardela ter si obleko dvignila čez rano. Oba sta bila rdeča v obraz, ko sta si pogledala v oči, pa sta še bolj zardela. »Lezi na
hrbet prosim.« ji je naročil in hitro ga je ubogala in spet zaprla oči. Na trebuhu je čutila njegove nežne prste, nato pa hladno kovino. James se je trudil, da bi šive odstranil hitro in čim manj boleče. Poskušal je odmisliti njeno kožo pod njegovimi prsti in se posvetiti le rani. Stisnilo ga je pri srcu, ko je Rose nekajkrat tiho zaječala. »Gotov sem.« je naznanil čez nekaj časa. »Misliš, da se lahko dokončno
zaceliš?« Sedla je po turško in si obleko spustila čez noge ter se zbrala. Opazoval je kako si je z namenom, da bi se skoncentrirala na celjenje, grizla spodnjo ustnico in oči držala tesno skupaj. Čez nekaj sekund je odprla oči, si dvignila obleko in pogledala trebuh. Nasmehnila se je, James, ki je sledil njenemu pogledu, pa je občudujoče zajel sapo. Vse sledi strela so izginile. »Neverjetno.« je dahnil in se s prsti dotaknil mesta, s katerega je malo prej odstranjeval šive. Rose je njegov dotik prijetno stresel, ko pa je dvignil pogled in z očmi poiskal njene, se ji je zdelo, kot bi ji po celem telesu stekla elektrika.