Vrtnica sredi morja

Prvi del - Devetnajsto poglavje

Prebudila se je na trdih lesenih tleh, z nogami vklenjenimi v težke verige. Zmedeno je zamežikala nato pa planila pokonci. »Jace!« je vzkliknila. »Rose?« je vprašal James in planil proti rešetkah, ki so ločevale njuni celici. »Kako si lahko storila to? Zakaj nisi ostala na ladji?« jo je poskušal okarati, a ni mogel ostati jezen, saj je bil preveč olajšan, da je v redu. »Ujeli so te.« je rekla, on pa je zmajal z glavo. Zanjo je bilo že to dovolj, da se je predala sovražnikom. »Marlyn sem naročil naj te varuje.« Zmedeno ga je pogledala. »Zato sem morala biti ob njej, zaklenjena v pisarno?« Sedaj je bil zmeden James. »Da, zakaj
pa si mislila?« Rose se je olajšano nasmehnila in se skozi rešetke dotaknila njegove roke. »Mislila sem, da mi ne zaupaš.« Žalostno je zavzdihnil. »Seveda ti zaupam, žal mi je, da si dobila drugačen občutek.«
Sklonila je glavo. »Ne, meni je žal. Če ne bi bila na vaši ladji ti sedaj ne bi bil ujet. Vi bi še naprej mirno pluli, če ne bi jaz bila na vašem otoku. Nobene drame z Naomi ne bi bilo in nikogar ne bi vrgli čez krov in ti bi bil na varnem.« Po licu ji je spolzela solza in roko je umaknila nazaj v svojo celico. James se je stegnil proti njej in ji z obraza obrisal solzo, nato pa mu je roka obstala na njenem licu. »To, da si na ladjo prišla ti, je bila najboljše kar se mi je lahko zgodilo. Odprla si moje srce in mi pokazala, da sem zmožen ljubiti, kakor si nikdar nisem predstavljal.« Povlekel jo je bližje in jo poljubil. Rose mu je presenečeno vrnila poljub. Zdelo se jima je kot bi rešetke in okovi izginili in bi bila na svetu le še ona. Čas se je ustavil in Rose si je želela, da se jima nikoli ne bi bilo treba ločiti. Ko sta se ločila se je Jace žalostno nasmehnil. »Ni ravno najlepši kraj in najboljši čas za tole.« Tudi Rose se je nasmehnila in
skomignila z rameni. »To je zagotovo najlepši čas, ki sem ga preživela v ječi.« Zasmejal se je in jo pobožal po licu. Odmaknila je njegovo roko in se nasmehnila. »Nekaj bom poskusila.« Zaprla je oči zrak se je zavrtinčil. Sekundo pozneje je zagledal črno mačko, ki je plezala skozi rešetke v njegovo celico. »Pobegneš lahko!« se je navdušil, ko se je spremenila v človeka, a zmajala je z glavo. »Pred rešetkami je polit strup z istim učinkom kot Simoničev prahec. Zavohala sem ga, ko se bila mačka.« Zavzdihnil je in jo povlekel k sebi. »Ne skrbi, rešila se bova iz tu.« mu je zagotovila. Prikimal je in jo spet poljubil. Ta poljub je trajal dlje in bil je poln pričakovanja. Želel je občutiti njene ustnice, po katerih je tako dolgo nezavedno hrepenel. Med prsti je začutil njene mehke lase, njene ustnice pa so imele okus tropskega
sadja, ki ga je zavohal vsakič, ko se je spremenila. Občutil je njen strah in hrepenenje in njeno željo po
svobodi. Stisnil jo je k sebi in z glavo se je naslonila nanj. »Kaj bodo storili z nama?« ga je tiho vprašala.
»Ne vem, a se mi tudi ne mudi izvedeti. Zagotovo nič dobrega.« je odvrnil in jo poljubil na čelo. »Sedaj
poskušajva zaspati. Jutri bova izdelala načrt za pobeg.« V odgovor je pokimala in se še bolj privila ob
njega. Zaspala sta sede, naslonjena na steno.

...

Marlyn je tekala sem ter tja po ladji in poskušala pomiriti mornarje. A kako naj pomiri ostale, če ne more niti sebe? Vzeli so ji brata, mlajšega bratca in za to bodo plačali. »Sestaviti moramo načrt.« je trdo rekla Kobeu ob sebi. Mrko je pokimal in pozvonil zvonček za zbor. »Panika nam ne bo pomagala. Jamesa bomo dobili nazaj. Ne glede na to kaj bomo morali za to storiti.« je glasno rekel in pirati so v
znak strinjanja dvignili meče. »In Rose!« je vzkliknila mala Mary in nekaj mornarjev jo je podprlo. Naomi je prezirljivo prhnila. »Če ne bi bilo nje ga sploh ne bi zajeli!« je protestirala. Tedaj je Marlyn prekipelo in primazala ji je močno klofuto. »Zajeli ne bi nobenega o njiju, če ne bi ti spletkarila z njimi, prasica! Poberi se v sobo!« jo je nadrla. Naomi je odvihrala stran, z roko na licu in solznimi očmi. Tokrat ji nista sledili niti Sara in Jade. Marlyn se je zbrala in odslovila vse mornarje razen Kobea, Ralpha, Dimitrija in Joeja, tistih, ki jim je James najbolj zaupal. »Vrnimo kapitana nazaj.« je mirno rekel Ralph in začeli so sestavljati načrt.

...

»Rose? Si budna?« jo je vprašal Jace, toda namesto odgovora se je le še bolj privila k njemu. Nasmehnil se je in jo poljubil na lase. Komaj je verjel, da sta bila ugrabljena ter, da sta si izpovedala čustva. O prvem je bil prepričan le zaradi celice, ki ga je obdajala, o drugem pa zaradi speče Rosaline v njegovem naročju. »Zakaj več ne spiš? Saj imava čas.« je zamrmrala, brez da bi trenila z očesom. Zasmejal se je in ji s prsti šel skozi goste lase. Kar naenkrat se je napela in vzravnala. Prestrašil se je, da je kaj naredil narobe, a kmalu so se odprla vrata in vstopil je Strupnik. Seveda, zaslišala ga je veliko pred njim. »Oho, to pojasni marsikaj. Naomi je namignila, da sta si vdana, toda nisem si mislil, da toliko. Ljubezni ne ustavi niti kletka, kajne?« je rekel prezirljivo in se zarežal. Rose ga je kljubovalno pogledala. »Dvomim, da veš, o čem govoriš.« je izzivalno siknila proti njemu. Zarežal se je in se približal rešetkam. »Pristaniške kurtizane bi ti znale potrditi drugače. Lahko pa bi si vzel tudi tebe, kot slišim opravljaš
enako delo kakor one.« Pljunila je proti njem in se stisnila ob Jamesa, ki ga je ubijal s pogledom. »Samo
dotakni se je pa…« Strupnik ga je prekinil. »Pa kaj? Kaj pa mi moreš, zaprt v kletko, kakor ukročena
žival?« se je namuznil. »Ubil te bom.« mu je mrtvo hladno odvrnil James. Strupnik je le zavil z očmi in se obrnil. »Nisem se še odločil kako bosta končala. Vsekakor pa bosta plačala za te besede. Slej kot prej boš moja.« Proti njima je vrgel staro skorjo kruha ter zapustil zapor. Rose je tiho zaihtela v Jamesovo srajco. »Ne bo se te dotaknil. Nihče se te ne bo dotaknil.« ji je mrmral ter jo božal po laseh. »Tega ne veš. Kadarkoli si me lahko vzame, saj si ga slišal.« Oklepala se ga je kakor, da bi jo Strupnik želel odtrgati od njega že takrat. »Tega mu ne bom dopustil.« ji je zagotovil. Želela je ugovarjati, mu objasniti, da sta proti njem oba nemočna, toda tudi sama si je želela verjeti njegovim besedam, zato je le tiho hlipala.
Držal jo je dokler se ni pomirila.