Vrtnica sredi morja

Prvi del - Enajsto poglavje

James je odšel proti sestrini sobi in se sproti ustavil še v skladišču. Bilo mu je žal, da je ni res poljubil in ta občutek mu ni bil všeč. Nikoli si ni želel poljubiti nikogar in vsekakor si ni želel, da mu katerokoli dekle zmeša glavo. Bil je preveč zaposlen z vodenjem ladje, ni imel časa misliti na dekleta. Še posebej pa si ni želel take kot Rose, za katero nikoli ne ve, kdaj bo odšla. V skladišču se je ohladil, nato pa se odpravil še k Marlyn. Sestra ga je poznala zelo dobro in ni želel, da bi se ji zdelo, da je kaj narobe.Vstopil je v sobo, toda ni je bilo tam. Stvari je položil na mizo in želel oditi, ko se je prikazala na vratih. »Hej, kaj pa ti počneš tu? Mislila sem, da si z Rose.« Presenečeno je pomežiknil, nato pa se zbral in pokazal proti mizi. »Vrnil sem ti tole. Rose se je že streznila.« Marlyn ga je sumničavo pogledala. »Raztresen si. Kaj se je zgodilo?« Zavzdihnil je in zmajal z glavo. »Nič, le dolg dan je bil. Utrujen sem.« se je izgovarjal, toda Marlyn ga je spregledala. Sedla je na posteljo ter potrepljala prostor poleg sebe in
prisedel je. »Spremenila se je.« je povedal sestri in presenečeno ga je pogledala. »V kaj?« je vprašala. »Mačko.« Tiho sta sedela drug poleg drugega. »In je to grozno?« Zmajal je z glavo. »Bilo je neverjetno. Česa takega še nisem videl.« je priznal. »V čem je torej problem? Mislim, da ti je s tem le izkazala zaupanje.« Vstal je ter pokimal. »Najbrž imaš prav. Pogledat grem, če je na ladji vse v redu.«

Odšel je, Marlyn pa je gledala za njim. Vedela je, da ne bo preveril kako gre mornarjem temveč kako gre Rose.
Nasmehnila se je. Njenega brata je res skrbelo za to dekle. Zdelo se ji je, da mu postaja všeč, toda če bi mu to omenila bi zanikal in rekel le, da se čuti dolžnega skrbeti za vse na ladji.

Med tem je Rose še vedno sedela v kotu. Sobica se ji ni več zdela varna, ko je ostala sama. Pred vrati je zaslišala korake in kljuka se je premaknila. »James?« je šepnila, ko so se vrata odprla, toda postava, ki je vstopila, ni bil James, temveč isti pirat, ki je prejšnjo noč prišel v njeno celico. »Ugibaj še enkrat. Danes mi ne boš ušla. Tokrat si pijana ti, jaz pa sem trezen kot že dolgo ne.« Zasmejal se je in za sabo zaprl vrata in vrgel pest Simončevega prahu. Bila je ujeta. V strahu je razširila oči in se ozrla naokoli, da bi našla kaj, s čimer bi se lahko branila. Pirat se je zahahljal in se ji približal. Zgrabil jo je in brcnila ga je. To je oblažilo njegov prijem, toda ne dovolj, da bi lahko ušla. Spremenila se je v mačko in skočila stran in nanjo je vrgel prah. Začela se je zvijati v pekoči bolečini in se zgrudila na tla v človeški obliki. »Nimaš več kam, mucica.« Poskušala je vstati, a opekline so jo preveč bolele, zato se je le plazila proti vratom. Iz tal je pobrala žebelj, ki je gledal iz deske. Ko se ji je približal, mu ga je zapičila v nogo in glasno je
zaklel. S težavo je vstala in poskušala odpreti vrata, toda Simončev prahec jo je vrgel nazaj in priletela je na tla. V glavi je slišala zvonjenje in piratovo režanje. »Danes pa ne boš bežala h kapitanu, vlačuga.« Grobo jo je zagrabil in ni imela moči, da bi se upirala. Zabrisal jo je na posteljo in se ji približal. Slekel si je majico in jo vrgel na tla. Rose se je začelo vrteti in megliti pred očmi.

James je hodil po stopnicah nazaj v podpalubje, ko je zaslišal zamolkel topot. »Rose!« je vzkliknil in stekel proti njeni sobi. Brcnil je v vrata, da so se s tleskom odprla. Zagledal je starega pirata, ki je stal nad Rose in ji poskušal sleči obleko. Prijel ga je za vrat in potegnil z nje ter ga močno mahnil v obraz, da je nezavesten omahnil na tla. »Rose?« Približal se je dekletu in jo nežno prijel za obraz. Sunkovito je prestrašeno odprla oči. »Jace!« je vzkliknila in ga refleksivno objela okoli vratu. Tresla se je in začela jokati. »Šššš, na varnem si.« je zašepetal. Stisnil jo je k sebi in jo pobožal po laseh. Pogledal je svojo
roko in ugotovil, da je rdeča od krvi. »Ranjena si…« je ugotovil. Še vedno je hlipala v njegovo srajco. Potrebovala bi zdravniško pomoč, toda še bolj je potrebovala oporo. Dekle, ki ni nikoli jokalo… Niti predstavljati si ni mogel kako strah jo je bilo. To jo je dokončno potisnilo na rob. Pustil jo je in jo držal
v objemu, dokler se ni pomirila. Kar nekaj časa sta sedela takole, preden se je odmaknila in pogledala v tla. »James?!« se je zaslišalo iz vrat in Rose je prestrašeno poskočila. James se je obrnil in jo skril za hrbet. Med vrati je stala šokirana Marlyn ter opazovala zdaj Jamesa, zdaj pirata na tleh. »Te je poškodoval?« je zgroženo vprašala, ko je opazila krvave madeže na tleh in njegovi srajci. James je
zmajal z glavo. »Ne, toda njo je.« je rekel in se odmaknil, da je Marlyn videla Rose. Prestrašena in objokana je sedela za njim in si z rokami držala skupaj razvezano obleko. Spet jo je zakril, Marlyn pa si je z rokami pokrila usta. »Po zdravnika bom šla.« je rekla. Rose se je za Jamesom prestrašena zdrznila. Zmajal je z glavo. »Ne, ne bo mu zaupala. Pojdi le po prvo pomoč, ji bom jaz oskrbel rane.« Marlyn je pokimala in odšla. Ni se ravno strinjala z njegovo odločitvijo, toda še vedno je bil njen kapitan. James se je obrnil k Rose. Strmela je v nezavestnega pirata na tleh in z očmi begala povsod razen proti Jamesu. Prijel jo je za obraz in ga obrnil k svojemu. »Rose…« je zašepetal. Na obrazu sta se ji zrcalila strah in bolečina in ko ga je pogledala v oči, so ji po licih spet začele polzeti solze. S palcem jih je nežno obrisal stran in ji umaknil pramen las. Kar naenkrat je kriknila in hitro jo je izpustil misleč, da je storil kaj narobe.
S prstom je pokazala za njim in ugotovil je, da se pirat premika. Besno je vstal in stopil proti njemu. »V
sramoto si nam vsem. Kako se lahko spraviš na nedolžno dekle?!« Brcnil ga je v nogo in pirat je zaječal.
»Navadna golazen si!« je rekel skozi stisnjene zobe in ga zopet mahnil. »James, dovolj!« je vzkliknila
Marlyn, ki se je takrat vrnila. »Še bolj jo boš prestrašil.« Pokazala je na Rose, ki se je stiskala ob rob postelje. Pogled se mu je omehčal, nato pa spet otrdel, ko je pogledal pirata. »Izgini iz tu. Raje skoči takoj v morje, da te jutri ne doleti kaj hujšega.« je rekel in se obrnil. »Ti si nam v sramoto! Tvoj oče se ne bi nikoli pečal s spremenljivci!« je zasikal pirat in se postavil na noge ter stekel proti vratom. James se je besno obrnil in stekel bi za njim, če ga ne bi ustavila sestra. »Ona te bolj potrebuje.« V roke mu je potisnila prvo pomoč ter zaprla vrata. Počakal je sekundo, da se je jeza polegla, nato pa odšel k Rose. Prisedel je in jo zaskrbljeno pogledal. »Obrni se, najprej morava pregledati tvojo glavo.« ji je naročil. V skledo z vodo je pomočil krpo ter ji z las obrisal kri. »Rana je huda. Jo boš lahko zacelila ali jo zašijeva?« je tiho vprašal. »Zaceliti jo bom poskusila.« je zamrmrala in se poskušala zbrati. V glavi se ji je vrtelo in ni ji uspelo. Obupano ga je pogledala. Razumevajoče je pokimal in ji naročil naj se obrne, nato pa ji rano očistil ter zašil. Pregledal ji je tudi rane po rokah in nogah ter se namrščil vsakič, ko jo je zabolelo. Vse je očistil in dve hujši tudi povil. Ko je končal, je nastopil trenutek nerodne tišine. Na trebuhu je imela vžgane rane zaradi Simončevega prahu, toda ni je želel prositi, da se sleče. Nazadnje je
zavzdihnila. Obrnil se je in slekla obleko do pasu, prsi pa si je prekrila z rjuho. Zardela je in gledala stran,
ko se je spet obrnil, da bi ji oskrbel rane. Vse bolj je zardevala, ko se je s prsti dotikal njenega trebuha in tiho je zaječala, ko se je dotaknil ran. Končal je in hitro se je oblekla nazaj. »Ko pristanemo, ti bomo kupili novo obleko in korzet.« je tiho rekel in se dotaknil zažganih delov blaga. »Če boš seveda ostala z nami.« je dodal in jo pogledal v oči. Nekaj časa sta se le gledala, nato pa je pokimala. Nasmehnil se je in vstal. Prestrašeno ga je pogledala. Ni želela spet ostati sama. »Pridi, greva. Razbil sem ti vrata.« je rekel in ji ponudil roko. Pogledala ga je, nato pa jo sprejela. Držeč se za roke sta odšla v njegovo sobo.