Vrtnica sredi morja

Prvi del - Sedemnajsto poglavje

»Kje pa sta se obirala? Hrano smo že pospravili.« ju je okarala Marlyn ter zmajala z glavo. »Mislim, da
vama je Kobe nekaj prihranil. Pojdita v kabinet, vama bo Mary postregla tam.« Pokimala sta in se zahvalila, nato pa je Marlyn odšla v kuhinjo. »Kje pa je kabinet?« je vprašala Rose. »Pridi, pokazal ti bom. V vsakem primeru bi moral tam po pismo.« Sledila mu je ob robu ladje, dokler nista prišla do konca palube. Tam je premaknil nekaj okraskov na ograji in odprla so se talna vrata. Rose je začudeno zajela sapo in za njim splezala v temen prostor. Zaprl je vrata in prižgal petrolejko. »Tole je skrivni vhod. Edina pot v kabinet. Za njo veva le midva z Marlyn in sedaj ti.« Nasmehnil ji je in ji pomignil. Stopil je do stene in pritisnil na nekaj grč v deskah in odprla so se vratca na stropu, dol pa so padle lestve.
Splezala sta po njih in se znašla v novi sobi. Stene so bile prekrite z omarami, z izjemo majhnega okna, ki je gledalo proti sprednjemu delu ladje. Sredi prostora je stala miza s stolom, na njej pa trije kupi papirjev. Ob eni izmed omar je bilo naloženih polno skrinj. James je stopil poti okencu in vzel pisma, ki so bila zataknjena za rešetke. Odložil jih je na kup dokumentov in v rokah obdržal le belo ovojnico, ki je namesto običajnega pečata imela znak zelene kače. Segel je proti njeni glavi, da bi jo odlomil in odprl pismo. »Stoj!« presenečeno je pogledal Rose. »Strupnika sta majhni ostri cevki, v glavi pa je strup.« Z mize je vzela prazen list, ga prepognila in potisnila v zobe male kače. Na mestu kjer sta se ga dotaknila zoba, se je papir pretrgal, okoli pa se je papir obarval zelenkasto, kačja glavica pa je ostala prazna. »Kako si…?« James je zmedeno pogledal Rose, ona pa se mu je rahlo nasmehnila. »Če hočeš preživeti, moraš dobro opazovati.« Pokimal je in pismo odprl z nožem.

Pozdravljen James.

Če tole bereš najbrž pomeni, da si preživel naše malo darilo zate. Po novem drugi odpirajo tvojo pošto?
Želel sem ti sporočiti, da imamo nekoga, ki ga morda pogrešaš. Trdi, da bi jo gotovo želel nazaj. Kako ji je bilo že ime? Saj res, Naomi. Kakšna škoda bi bila, če bi se ji kaj zgodilo, je prav privlačno dekle. Razmišljam, da bi jo obdržal zase, toda pravi, da me boš v tem primeru ubil. Da vidimo, če ima prav…Jutri ob zahodu, na otoku kjer ste našli spremenljivko. Naomi rada govori…

»Prekleto!« S pestjo je treščil pismo in stisnil zobe. »Kaj je?« ga je zaskrbljeno vprašala in papir je
potisnil proti njej. »To je zagotovo past…« je zaskrbljeno rekla. »Past ali pa ne, po Naomi moram. Ne morem je pustiti pri njih.« Na okencu je rahlo potrkalo in James ga je silovito odprl. Mary je na polico prestrašeno položila pladenj s hrano in stekla stran. Rose ga je zaskrbljeno pogledala in prijela za roko. »Dobili jo bomo nazaj, prosim te Jace, pomiri se.« Pokimal je in ji pustil, da ga je odpeljala do stola.
»Sedaj nekaj pojej, nato pa bova odšla do Marlyn in ji povedala kaj se je zgodilo. Ladjo boš lahko obrnil
proti otočku in Naomi boš rešil.« Sedla je poleg in mu v kozarec natočila pivo, ki ga je našla v omari. Na dušek ga je izpil in se šele nato pomiril vsaj toliko, da je začel jesti. Kosilo sta končala v tišini, prav tako
pa sta v tišini odšla nazaj na palubo. Rose je odšla pomagat pospravljat v kuhinjo, James pa se je pogovoril z Marlyn. Celo popoldne ga ni videla, zamudil pa je tudi večerjo. Skrbelo jo je zanj in najraje bi ga poiskala in bila ob njem, toda ni ga želela motiti. Bala se je, da se mu bo zdela tečna. Zvečer se je v posteljo spravila pred njim. Poskusila je ostati budna, da bi ga počakala, toda ni ga bilo.

James se je v posteljo vrnil skoraj ob vzhodu. S starejšimi mornarji je pil pivo in si tako miril živce. Ko je vstopil v sobo, je le sezul škornje, slekel srajco in legel v posteljo. Tik preden je zaspal, je z roko poiskal Rosalinino. Njen dotik ga je pomiril. V spanju je tiho zavzdihnila in nasmehnil se je.

Zjutraj je Rosaline odprla oči in ugotovila, da jo James stiska k sebi. Olajšano se je nasmehnila in se
prepustila objemu. Pa se je vendarle vrnil. Počasi se je obrnila in ga pogledala. »Dobro jutro.« je tiho
zamrmral. »Jutro.« je odgovorila z nasmehom. »Vstati moram in pomagati pri pripravi zajtrka.« je
zašepetala, toda objem je le okrepil. »Tukaj ostani.« Zaprl je oči in, preden bi ugovarjala, zaspal nazaj. Tiho ga je opazovala, dokler ni še sama utonila u sen.

Naslednjič se je prvi prebudil Jace. Natančneje, prebudila ga je Marlyn, ki je pred vrata prinesla pladenj s kosilom in začela mrmrati nekaj o tem, da nista pojedla niti zajtrka. Ozrl se je proti Rose in ji z obraza umaknil nagajivi pramen las. Sunkovito je odprla oči in olajšano izdihnila, ko je ugotovila, da se je je dotaknil on. »Oprosti, ker sem te prestrašil.« je dejal z nagajivim nasmeškom, Rose pa je zmajala z glavo. »Niti malo ti ni žal, prav zabavaš se.« Zasmejal se je, nato pa v hipu zresnil. »Dobili jo bomo
nazaj.« je tiho rekla, saj je ugotovila njegove skrbi. Pokimal je in jo nežno pobožal po licu, nato pa vstal.
Občudovala je njegovo izklesano telo in usklajeno gibanje mišic, ko je oblačil srajco. »Kdaj si sploh prišel
v sobo?« Skomignil je z rameni. »Ob vzhodu.« je odgovoril in izpred vrat vzel pladenj s hrano. »Jace… pa nam bo do zahoda uspelo priti do otoka?« Odložil je pladenj in jo prijel za roko. »Pri trenutni hitrosti bomo tam že čez nekaj ur.« Sedel je in v tišini sta pojedla.

Ko sta stopila na palubo, se je okoli njiju zbrala skupina piratov, ki so prišli po navodila. Rose je ostala
za Jamesom, ki je mornarje pošiljal sem ter tja, dokler ni okoli njega ostala le še majhna skupinica.
»Pomagaj Marlyn, ne smeš se oddaljiti od nje.« je James naročil Rose, nato pa z ostalimi mornarji nekam odšel. Zmedeno je gledala za njim, dokler je Marlyn ni rahlo dregnila. »Pridi, delo imava v moji sobi.« Sledila ji je in se zraven spraševala, zakaj jo je James tako hitro odslovil. In zakaj more ostati ob Marlyn? Mislila je, da ji je zaupal in se lahko prosto sprehaja po ladji. Ujeta v svoje misli ni slišala Marlyn, ki ji je dajala navodila za delo. »Rose!« je zaklicala in Rosaline se je stresla. »Že trikrat sem te poklicala. Kje si z mislimi?« Stresla je z glavo in zamrmrala opravičilo, nato pa prisluhnila njenim navodilom. Čakal ju je kup papirjev, ki sta jih morali pregledati in razporediti. Rose se ni mogla zbrati in med delom se je večkrat motila. Skrbelo jo je za Jacea in želela si je, da bi lahko bila ob njem.