Vrtnica sredi morja

Prvi del - Peto poglavje

Kar naenkrat je pirat popustil prijem okoli njenega vratu. »Kdo si?« jo je vprašal neznan glas. Odmaknil se je stran in hitro je zbežala v kot sobe. Mesečina je osvetlila njegov obraz in prepoznala je Jamesa. »Ti… nisi tisti, ki me je prej lovil…« je šepnila. »Lovil?« je začudeno vprašal, nato pa prižgal petrolejko na mizi. Nežni plamen je osvetlil prostor in James je pogledal v kot, v katerem se je skrivalo prestrašeno dekle. Zvila se je sama vase ter zadrževala solze. Tresla se je od olajšanja, pa tudi od strahu
za svoje življenje. Slišala je, da je James pokleknil poleg nje, nato pa začutila kako jo je s prsti prijel pod
brado in ji dvignil obraz. »Kaj se je zgodilo?« jo je vprašal. »Nič.« je odgovorila, ko se je pomirila. »Kdo
te je lovil?« Ni se pustil odgnati. »Nihče.« je rekla in gledala v tla. S svetilko je posvetil proti njej in
opazil modrice na mestih, kjer jo je pijani mornar držal za ramena. »Kdo ti je storil to?« Zmajala je z glavo in upirala pogled. »Si se tu skrivala pred tistim, ki ti je storil to?« Še vedno je molčala in jezno je vstal. Sprehodil se je naprej in nazaj po sobi in globoko vdihnil, nato pa se spet sklonil k njej. »Delina si, kaj ne? Kako ti je ime?« Rosaline ga je začudeno pogledala. »Nihče nam ne reče tako. Ljudje nam rečejo spremenljivci ali pa izmečki.« je rekla. »Mislil sem, da imate raje poimenovanje delini.« Rahlo se je
nasmehnila in pokimala. »Rosaline sem. Ti pa si James, kapitan ladje.« Tokrat je pokimal on. Stegnil je
roko proti njej in prestrašeno se je zdrznila in se še bolj stisnila v kot. Zaskrbljeno se je namrščil in hitro
odmaknil roko. »Nisem tvoj sovražnik. Ne rabiš se me bati.« je mirno rekel. Prezirljivo je prhnila in se zasmejala. »Tvoja ujetnica sem, pa praviš, da nisva sovražnika.« James je stopil korak stran. »Vseeno te ne bi udaril. Ali pustil svojim mornarjem, da te poškodujejo.« je tiho rekel in povesila je glavo. »Kaj se je zgodilo.« Tokrat ni zvenelo kot vprašanje, temveč kot ukaz. »Prišel je v sobo in nekaj želel od mene.« je zamrmrala. »Kdo?« Spet se je začela tresti. »Ne vem, eden izmed vaših. Pijan je bil. Nisem videla njegovega obraza, a bil je malo višji od tebe.« je zdrdrala in objela svoja kolena. Pogledala ga je
v obraz in videla je, da je besen. »Ti je on storil tudi to?« Pomignil je proti njenim ramenom in narahlo
je pokimala. »Ti je storil še kaj drugega?« Povesila je pogled. »Ne, ušla sem mu in se skrila tu.« James
je zadrževal bes in razočaranje, ki ga je čutil nad svojo posadko. »Ne morem verjeti, da so se spravili
nad nemočno dekle!« Rosaline se je namrščila. »Nisem nemočna.« je jezno rekla. »Že neštetokrat sem ušla paznikom in tudi vam bi, če ne bi bili sredi morja!« je razdraženo vzkliknila in ga bojevito pogledala.
Zmajal je z glavo in jo resno pogledal v oči. Šele tedaj je opazil ogenj, ki se je skrival za njimi. »Prepričan sem, da si bila takrat v boljšem stanju kot sedaj. Marlyn pravi, da ne ješ in komaj kaj piješ. Izgledaš pa tudi kot, da nekaj dni nisi spala.« je rekel zajedljivo in spet je povesila pogled. »Že vodo so mi zastrupili pa naj tvegam s hrano? In kako naj spim, če lahko sredi noči nekdo udre v sobo? Zapornica sem in nisem človek. Vsi na tej ladji mi želijo smrt. In prav imaš. Utrujena sem. Ne le utrujena, temveč izmučena. Ne morem se več pretvarjati, da mi je vseeno za vse in da me ni strah.« je rekla, nato pa se prezirljivo nasmehnila. »In jaz trapa vse skupaj povem svojemu ječarju. Bravo Rose, pravi trenutek za čustveni zlom.« James je pokleknil poleg nje. »Mogoče pa se ne bi smela toliko pretvarjati, da ti je vseeno in včasih pokazati čustva.« je rekel in zmajala je z glavo. »Če nasprotnik vidi tvojo šibkost te
potepta.« je rekla. »Že od otroštva nisem jokala. Naučila sem se, da ti solze prinesejo le še večjo bolečino.« je zašepetala. James ji je roko položil na ramo. Tokrat ni odskočila. »Včasih pa te le razbremenijo.« ji je rekel in jo gledal. »Zakaj si prijazen do mene? Zakaj me ne preziraš kot ostali mornarji?« ga je vprašala in nasmehnil se je. »Ker si še vedno oseba. In storila nisi nič slabega, da bi bil nesramen. In čemu bi te preziral? Mislim, da si najpogumnejše dekle kar sem jih spoznal.« Začudeno ga je pogledala. »Pa saj se vendar tresem tu kot kak dojenček.« je rekla, razočarana sama nad seboj.
»Zbežala si stražarjem, že teden dni si ujetnica piratov. Ne vem kdaj si nazadnje jedla in spala in predvidevam, da se že dolgo nisi z nikomer normalno pogovarjala. Če se ne bi zlomila, bi morala biti boginja ali pa brezsrčna.« Nasmehnila se je. »Hvala ti. Nisi tako slab kot sem mislila.« je rekla in oba sta se zasmejala. »Mi zdaj vsaj malo zaupaš?« Počasi je prikimala. »Boš počakala tu, da grem v kuhinjo po
hrano? Res ne želim, da še naprej stradaš.« Zgroženo ga je pogledala. »Kapitan ladje si! Že to, da si
prijazen do zapornice je nenormalno, ne moreš mi še streči hrane…« Zasmejal se je. »Ostani tukaj. Tu
si varna.« je rekel in odšel, za sabo pa zapahnil vrata.

************************************

Kakša se vam zdi zgodba?
Komentiraj, všečkaj, beri 😄💕

👻snapchat: @Pandaaddict99