Vrtnica sredi morja

Prvi del - Dvanajsto poglavje

Ko sta vstopila, je zapahnil vrata, Rose pa je sedla na rob postelje. »Dal ti bom eno svojih srajc. Tvoja obleka je na mestih izžgana in predvidevam, da neudobna za spanje.« se je odločil in pobrskal po omari. Našel je belo srajco, ki je bila dovolj dolga ter se skoznjo ni videlo in ji jo podal. Zahvalila se je, nato pa počakala, da se je obrnil stran in se preoblekla. »Kako se počutiš?« jo je vprašal. »Bila sem že bolje.« je rekla in se nasmehnila. »Pa ti?« Zmajal je z glavo. »Ubiti bi ga moral.« je jezno rekel. Prijela ga je za roko. »Hvala, ker si me rešil.« je nežno rekla. »Do tega sploh ne bi smelo priti. Moral bi preprečiti, da bi se ti sploh približal.« Po trenutku tišine se je odkašljal. »Saj sem ga ustavil dovolj zgodaj, kajne?« je nerodno vprašal. Rose je močno zardela. Če bi bila situacija drugačna bi ga v odgovor mahnila, toda
vedela je, da ga skrbi zanjo. Pokimala je in pogledala v tla, James pa si je oddahnil. Prekinil je nerodno tišino in se odkašljal. »Jutri bom ladjo usmeril proti kopnem. Čez približno dva tedna se bomo ustavili in ga vrgli z ladje, ta čas pa bo zaprt brez izhoda. Razumel bom, če si boš premislila in boš želela oditi, če ne pa lahko ostaneš v moji sobi ali pa se vrneš v tisto takoj, ko bodo vrata popravljena.« Rose se je
zastrmela predse. Morala bi oditi, to bi bilo edino pametno, kajne? Tu je pristala kot zapornica, nikoli ji ni bilo namenjeno postati piratka. Mornarji je ne bodo nikoli sprejeli in vedno ji bo vsaj eden od njihželel kaj slabega, nikomur od njih ne bi smela zaupati. Že je želela reči, da bo odšla toda, ko je dvignila glavo sta se srečala s pogledom. To je bila napaka. Nikoli ni nikogar skrbelo zanjo kakor Jamesa, Marlyn in Mary. Nihče je nikoli ni ščitil kljub zavedanju, da je kdor je. »Ne bom si premislila. Ostala bom.« je rekla in se prepričevala, da je tu varna prav toliko kot povsod drugje. Globoko v sebi je vedela, da ga ne bi mogla zapustiti. Ob njem se je prvič počutila varno in čeprav ga je poznala tako kratek čas, mu je dovolila bližje kot komurkoli prej. Še naprej sta si strmela v oči, ko je na vratih potrkalo in vstopila je Marlyn. »Je vse v redu?« ju je zaskrbljeno vprašala in Jace je pokimal. »Ste ga ujeli?« je vprašal.
»Seveda. Zaprt je v celici.« mu je zagotovila Marlyn. »Pozno je že in za vaju je bil to precej stresen večer. Odpočita si.« jima je naročila, nato pa odšla. Rose je potrdila njene besede z zehanjem in Jace se je nasmehnil. Ugasnil je petrolejko in prižgal svečo na nočni omarici. Ko se je obrnil proti njej, je Rose že ležala, zavita v mehke rjuhe. Legel je na svojo stran postelje in se obrnil proti njej. »Lahko noč.« ji je šepnil. V odgovor se je nasmehnila. »Nočko.« Zaprl je oči in hipoma zaspal.Približno pol ure pozneje se je prebudil, saj se je ladja tresla. Rose je prestrašeno sedela v kotu in
objemala kolena. »Kaj je narobe?« jo je vprašal. »Trese se.« mu je odgovorila in zmajal je z glavo. »To
je le zaradi vetra in valov. Vrni se v posteljo.« Po kolenih se je splazila do postelje in legla na svoje mesto. »Si sploh kaj spala?« Odkimala je in gledala v strop. Zavzdihnil je in poiskal njeno roko. »Tukaj si varna. Nihče ne bo napadel kapitana.« ji je zagotovil. Nezaupljivo ga je pogledala. Res si mu je želela verjeti, toda vseeno se ni mogla dovolj sprostiti, da bi zaspala. Globoko je vdihnila in zrak se je zavrtinčil. Stisnila je zobe, saj jo je rana na glavi močno zaskelela, nato pa se je spremenila v mačko. Jace jo je presenečeno gledal. »Nikoli se ne bom navadil na to.« je šepnil in se nasmehnil, ko je mačka skočila k
njemu. Počohal jo je in privila se je k njemu. Njena dlaka je bila mehka in tako temna, da jo je v mraku komaj videl. Začutil je njeno predenje, za tem pa sta oba zaspala.

Zjutraj je Jace opazoval Rosaline, ki je mirno spala. Zbudil se je zelo zgodaj, dosti prej kot se je začela prebujati ona. Med spanjem se je nevede spremenila nazaj v človeka in z glavo je ležala na njegovih prsih, s telesom pa je bila privita ob njega. Odprla je oči in zmedeno zamežikala. Na boku je čutila njegovo močno roko, ki jo je zaščitniško stiskala k sebi. Ko se je zavedala v kakšnem položaju je, je
močno zardela in previdno pogledala proti njemu. Upala je, da še spi in ne ve, da sta spala objeta. Njena
želja se ni uresničila in ko ga je pogledala v oči, so se njena lica obarvala še bolj škrlatno. »Dobro jutro.« je šepnil in zadrževal smeh. »Jutro. Oprosti.« je zamomljala in se skotalila na svojo stran postelje.
Občutila je hlad na mestih, kjer se je prej dotikala njega. »Si se kaj naspala?« jo je skrbno vprašal in v
odgovor je pokimala. »Pozno je že, zamudila sva zajtrk. Marlyn naju je pustila spati in pladenj prinesla
sem.« ji je pojasnil in živčno je trznila. Marlyn ju je videla spati objeta? Jace je vedel katero vprašanje se ji podi po glavi in odkimal je. »Pladenj je pustila pred vrati. Notri ne more nihče, zvečer sem zaklenil.« Pokimala je in od srca se ji je odvalil kamen. James je vstal in počasi ga je posnemala. »Kako kaj rana na glavi?« Zaskrbljeno jo je gledal. »Bilo je že huje.« je odgovorila z nasmehom in se prijela za poškodovani del. »Si se ti kaj naspal?« Pokimal je in odklenil vrata ter notri vzel pladenj. Sedla sta na tla poleg postelje in začela jesti. Ko sta končala sta skupaj odnesla pladenj proti kuhinji.

Ko sta se prikazala so vsi strmeli vanju in Rose se je počutila zelo neprijetno. Vsi so že izvedeli kaj se je zgodilo prejšnjega večera, saj jim je Marlyn morala pojasniti zakaj je eden izmed njih zaprt, zakaj plujejo
proti obali in zakaj Jamesa in Rose ni. »Se boste umaknili, da prideva do kuhinje, ali boste raje sami odnesli pladenj?« jih je nagovoril James in razmaknili so se. Stopila sta korak naprej, ko je od nekje pritekla Naomi. Jezno je gledala Rose, oblečeno v Jamesovo srajco. »Ne morem verjeti, da si taka cipa! Poznaš ga dva dni pa že spiš z njim!« je siknila in pljunila v njene noge. Rosaline je prekipelo in mahnila jo je. »Nobene pravice nimaš tako govoriti z mano. Nič ti nisem storila.« je rekla mrtvo hladno. Naomi se je ogorčeno prijela za lice in zdelo se je, da ji iz oči švigajo strele. »Se vidi zakaj si toliko upaš.« je rekla in pomignila na njegovo srajco, ki jo je nosila Rose. »Misliš, da te ne bo vrgel iz ladje, ker spiš z njim! Ne morem verjeti, da se je zadovoljil s teboj, če bi lahko imel toliko boljšega!« je siknila Naomi z obrazom rdečim od jeze. Rose je stopila tako blizu nje, da sta se skoraj dotikali z nosovi. »Razlika med nama je, da se jaz ne prodajam, zato ni težko verjeti, da bi bila ti toliko boljša, ko pa si toliko bolj izkušena. In naj bo nekaj jasno – spala nisem z nikomer. Zadnjič si me poskusila žaliti, naj ti bo to jasno. Naslednjič ti bo močno žal, če se mi približaš. Moje moči so nazaj in prav z veseljem jih bi uporabila proti tebi.« je rekla ravno prav glasno, da so jo slišali vsi, ki so stali dovolj blizu. Naomi jo je ogorčeno in prestrašeno gledala, nato pa se obrnila na peti, dvignila glavo in odkorakala stran, za njo pa so stekle
njene prijateljice. Rose se je obrnila k Jaceu, ki jo je občudujoče gledal. »To je bilo fantastično.« ji je šepnil, ko sta nadaljevala pot proti kuhinji. »Dovolj sem je imela.« je rekla in skomignila z rameni. Nasmehnil se je in zmajal z glavo. Upal je, da jo bo sedaj Naomi pustila pri miru.