Vrtnica sredi morja

Prvi del - Deseto poglavje

James je končal z delom, ki ga je imel v svoji pisarni in se odpravil na večerjo. Tokrat so postregli kruh
in suho salamo. Zmeraj so morali na ladjo vzeti hrano, ki za obstoj ni rabila preveč hladu. O mleku in svežem mesu ali jajcih so samo sanjali dokler niso prišli do pristanišča. Ozrl se je po omizju in ugotovil, da dve osebi manjkata. Naomi in… »Kje je Rose?« je zaskrbljeno vprašal sestro. Zbal se je, da bi se Naomi spet spravila nanjo. Marlyn je skomignila z rameni. »Najbrž šiva, res se ji mudi končati.« Pokimal je in odšel proti celici.

Marlyn je gledala za njim. Dvomila je, da ji je povedal vse kar se je dogajalo prejšnjo noč. Za dekle ga je neverjetno skrbelo… Po drugi strani pa je bil to Jace. Vedno ga je skrbelo za druge.

Rahlo je potrkal na vrata in jih odprl. Rosaline je stala in se nasmejano vrtela. Nosila je belo srajco z
odprtimi rameni in modro krilo, ki je med vrtenjem nežno plapolalo. Okoli nje so ležali odrezki blaga,
škarje in sukanec. Ko ga je opazila se je presenečeno ustavila in se zresnila. James se je odkašljal, da se
je zbral. »Šivanje ti gre dobro od rok.« je prijazno rekel. Nasmehnila se mu je in lica so se ji obarvala rahlo rožnato. »Hvala.« je rekla in se sklonila, da bi začela pospravljati. »Pusti, boš to pozneje. Zdaj se nam pridruži pri večerji.« Presenečeno ga je pogledala. »Večerji? Ali je že noč? Morala bi pomagati pripravljati!« Počutila se je krivo, da je zanemarila svoje dolžnosti, a Jace je le zamahnil z roko. »Tudi ti si imela delo. Kobu in ekipi ni bilo težko narezati kruh. To počnejo že leta. Pridi sedaj jest.« Vstala je in
z njim odšla na palubo. »Uau!« je vzkliknila Mary, ko sta se ji približala. »Glede na pomankanje materiala, si tole odlično izpeljala.« je dodala Marlyn. Rose se jima je nasmehnila in zahvalila, nato pa sedla na svoje mesto. Pojedla je kos kruha, nato pa ji je eden od piratov natočil vino. Nezaupljivo ga je gledala in stari mornar se je zahahljal ter ji razkril škrbaste zobe. »Samo vino je. Probaj, dobro je za kri.« je zavpil in pijani mornar poleg njega mu je v potrditev veselo zavriskal. »Kaj misliš, da sem tako neumen, da bi ga zastrupil? Fant bi me v sekundi obglavil!« je rekel, ko še vedno ni prijela kozarca in po rami potrepljal Jamesa. Rose je vzela kozarec in ga počasi ponesla k ustom in poskusila rdečo tekočino. Bilo je božansko in hitro je izpraznila kozarec. Starec se je zasmejal in ji natočil še in takoj je popila tudi to. »Kar počasi Ralf, da je ne napiješ.« ga je ustavil James. Ralf se je šaljivo priklonil in se vrnil na svoje mesto poleg vriskajočega pirata. »Naši prihajajo iz vseh koncev sveta. Ralf je iz Finske, Dimitri poleg njega pa je iz Rusije.« je Rose povedala Marlyn. Rose ji je prikimala in v glavi čutila prijetno omotico. Alkohola ni pila še nikoli, vino s katerim ji je postregel Ralph pa je bilo močno in izpila ga je na dušek. »Čudno se smehljaš.« je pripomnila Mary in jo postrani gledala. »V redu sem.« ji je zagotovila in se začela hihitati. Marlyn je zmajala z glavo. »Mislim, da ti je Ralph natočil preveč.« Rose je zmajala z glavo, toda začelo se ji je vrteti. »Mogoče res malo.« je hihitaje priznala.

James jo je zaskrbljeno pogledal in pristopil. »Pridi, spraviva te spat.« Rose ga je navihano pogledala. »Najprej me boš moral
ujeti.« je šepnila in poskušala uiti, toda zamajala se je in kmalu bi padla po tleh, če je ne bi ujel James.
Spet se je zasmejala in James si ni mogel pomagati, da se ne bi nasmehnil. Prijel jo je in jo peljal do
sobe. »Počakaj!« je kar naenkrat vzkliknila. »Pospraviti moram!« Izvila se mu je iz prijema ter odšla proti celici. Zmajal je z glavo in ji sledil. V celici je pokleknila na tla in na kupček zbrala koščke blaga, James pa je vzel šivanke, škarje, meter ter sukanec. Rose je stopila iz sobe in se zmedeno ozirala okoli sebe. »Kaj pa iščeš?« Zasmejal se je in jo opazoval. »Ne vem kam naj tole dam.« je rekla in se zahihitala, ob tem pa tako zamajala, da je James vse izpustil iz rok, da bi jo v primeru padca ujel. »Padlo ti je.« je hihitaje pripomnila. Stvari je pobral in jih spravil v žep in z rokami podprl njo. Iz rok ji je vzel odvečne koščke blaga in jih potisnil v roke mimoidočemu mornarju. »Vrzi tole v koš.« mu je naročil in Rose
odpeljal do sobe. Vmes mu je dvakrat ušla, ker je želela gledati valove in moral je paziti, da se jim ne bi
preveč približala. Ko jo je končno spravil do sobe jo je posedel na posteljo in ji pomolil velik kozarec
vode. »Pij.« ji je naročil toda zmajala je z glavo in odrinila njegovo roko.
»Nisem žejna.« je trmasto rekla. Nagubal je čelo, nato pa se sprostil. Vedel je, da z ukazi ne bo nikamor prišel. »Prosim popij. Zjutraj se boš počutila bolje, če piješ.« Ubogljivo je prijela kozarec in ga izpraznila. Začelo se ji je kolcati in trapasto se je zasmejala, nato pa se takoj zresnila. »Če ti nekaj pokažem, obljubiš, da se ne boš ustrašil in zbežal stran?« je šepnila. Pogledal ji je globoko v oči, nato pa prikimal. Negotovo se je
nasmehnila, nato pa zaprla oči. Zrak okoli nje se je začel rahlo vrtinčiti in zdelo se mu je, da je zavohal
mešanico tropskega sadja. Ko se je sapica pomirila, je na postelji poleg njega sedela črna mačka in strmela vanj s temnimi rjavimi očmi. Od začudenja je zajel sapo, nato pa počasi proti njej iztegnil roko. Mačka se je z glavo podrgnila ob njega ter tiho zapredla. Nasmehnil se je, še vedno presenečen nad vsem kar se je ravnokar zgodilo. Ko je umaknil roko, se je zrak okoli njiju spet zavrtinčil in mačka se je spremenila v Rosaline. Tiho sta gledala drug v drugega, dokler ni Rose odvrnila pogleda. »Nisi zbežal.« je pripomnila. Zmajal je z glavo, še vedno ne zmožen reči karkoli. Opazil je, da jo je sprememba streznila. »Zakaj? Se ti ne gnusim?« je žalostno vprašala in strmela v tla. »Ne. To je bilo neverjetno.
Hvala ti, da si mi to pokazala.« Zmajala je z glavo. »Hvala tebi. Za vse. In še posebej za to, da nisi zbežal.«
je odgovorila in se nasmehnila. Vrnil ji je nasmeh. »Torej se lahko žespremeniš.« Skomignila je z
rameni. »Mačka, ki si jo videl je moja osnovna oblika. V to se spremenim najlažje. Ne vem, če sem že pri močeh za druge oblike.« Tiho je prikimal. »Takoj, ko boš dovolj pri močeh boš ušla.« je ugotovil in jo pogledal v oči. »Morda.« je zamrmrala. »Morda pa lahko ostaneš.« je dodal. Gledala sta drug drugemu v oči in poskušala najti kakšno besedo. V zadnjih dveh dneh se je med njima razvilo prijateljstvo, oziroma morda celo nekaj več. Ta čustva so bila Rose tuja in ni bila prepričana kako naj se odzove. »Je to del, ko princ poljubi služabnico?« je šaljivo rekla in se nasmehnila. James se je zasmejal. »Najverjetneje bi bil, če bi živela v knjigi in če bi bila princ ter služabnica.« Vstal je in iz žepa privlekel pripomočke za šivanje. »Najbolje bo, da tole vrnem Marlyn.« je dejal in se napotil k vratom.

»James…« ga je ustavila in obrnil se je k njej. »Mislim, da ne bom ušla. Vsaj ne še takoj. Če me seveda ne odženete z ladje…« je negotovo rekla. Nasmehnil se je in ji prikimal, nato pa zapustil sobo. Legla je na posteljo in
se zastrmela v strop. Za trenutek si je celo zaželela, da bi jo poljubil. Zmajala je z glavo. »Pa kaj ti je Rose, saj ga komaj poznaš? Le zakaj mu tako zaupam?« se je tiho vprašala, nato pa se zdrznila. Spomnila se je, da je sama v sobi in da mornarji mislijo, da je še vedno pijana. Ustrašila se je, da bi se spet zgodilo kaj takega kot dan prej. Čeprav je James prepovedal, da bi se ji kdo približal, jih še vedno ne more ustaviti. Zlezla je v kot, ki je bil najbolj oddaljen od vrat in se zvila v klopčič.