Vrtnica sredi morja

Prvi del - Dvajseto poglavje

Na ladji so ta čas Marlyn in mornarji sedeli za veliko kuhinjsko mizo. »Napademo jih lahko ponoči. Ostali se borijo, manjša, manj opazna skupinica pa gre po njiju.« je predlagal Ralph. »Ne, to bodo pričakovali. Sploh ne vemo kje sta, nemogoče bi ju bilo v kratkem času poiskati. Pa tudi odkrit spopad s strupenjačami je preveč tvegan. Nikoli ne igrajo pošteno.« ga je zavrnila Marlyn. »Lahko bi poslali vohuna.« se je oglasila Mary, toda Kobe je zmajal z glavo. »Strupnik bi prepoznal svoje.« Dimitrij je predlagal, da pošljejo Naomi, toda Marlyn je bila prepričana, da bi jih ta izdala. Še dolgo so sedeli tam in razpravljali, preden so se brez rešitve vrnili na svoje dolžnosti. Marlyn je počasi izgubljala upanje, da ju bodo rešili.

...

Rose se je predramila in planila pokonci. »Ššš, tišje, da ga ne prebudiš.« je dejala starka ob rešetkah njune kletke. Ni vedela koliko dni je minilo od kar so ju zajeli. Ves čas sta bila zaprta v celici, na vsake toliko pa so jima dali vodo ali trd kruh. Nezaupljivo je premerila starko, ki jo je tokrat prvič videla. Ženska se je zasmejala brez veselja in razkrila škrbinaste zobe. Oblečena je bila v razcapano rjavo ogrinjalo, držala pa se je krivo. Leta so se občutno zrcalila v gubah na njenem obrazu, ki ga je krasila globoka brazgotina. »Coprnica.« je šepnila Rose in starka je privzdignila kotičke ust. »Ni pomembno kdo sem, pomembneje je zakaj sem tu.« Rose se je namrščila in rahlo zarenčala. »Če se mu približaš se bom spremenila v zver in ti iztrgala goltanec.« Starka se je zasmejala in zmajala z glavo. »Le počasi otrok, obe veva, da se ne moreš spremeniti v kaj takega.« Rosalinine oči so potemnele in trenutek pozneje je pred Jaceom stala volkulja ter renče kazala zobe. »Hmmm, zanimivo. Dokazala si svoje, sedaj pa me poslušaj. Čas se izteka.« Volkulja se ni premaknila in starka je zavzdihnila ter se obrnila na petah. »Izgleda, da ga nočeš rešiti.« je rekla polglasno in počasi stopila proti vratom. »Počakaj!« je vzkliknila Rose, spet v človeški obliki, ter se oklenila rešetk. »Lahko ga rešiš?« je vprašala s tresočim glasom. Starka je pokimala. »In kaj hočeš v zameno?« Nezaupljivo jo je pogledala. »Jaz nič. A za uresničitev načrta bo žrtvovanje vsekakor potrebno.« je dejala starka skoraj žalostno. Rose je zaskrbljeno pogledala Jacea. »Jaz bom tista, kajne?« je šepetaje vprašala, čeprav je že poznala odgovor. »Samo, če sprejmeš.« Po licu ji je spolzela solza. Od kar je pomnila se je borila za svoje preživetje in bila pri tem precej sebična. Bi se odpovedala življenju za nekega pirata? »Sprejmem.« je odločno rekla, nato pa se hitro ozrla nazaj, v strahu, da je prebudila Jamesa. »Ne skrbi, do jutra se ne bo prebudil, poskrbela sem za to.« Rose je le pokimala ter strmela vanj. Starka se je odkašljala. »Ko bo čas ga bomo rešili, toda ti boš morala ostati zadaj. Če bo Strupnik zaposlen s tabo, ne bo pozoren nanj.« je pripomnila, toda dekle se ni odzvalo. »Rosaline… bi želela, da ti izbrišem spomine na najin pogovor? Dogovor bo še vedno veljal.« Starka jo je nežno prijela za roko, toda Rose se je hitro umaknila ter zmajala z glavo in se zbrala. »Ne. Želim vedeti kaj me čaka.« Ženica je razumevajoče prikimala ter se odpravila proti vratom. »Zbogom Rosaline.« je rekla in izginila v temo onstran vrat.

Rose se je spremenila v mačko in legla poleg Jacea. Ni jokala, saj ni želela, da bi zjutraj videl njen objokani, zabuhli obraz. Težko bi mu lagala zakaj je jokala, resnice pa mu tudi ni smela povedati. Vedela je kaj bi ji rekel – da je raje v ujetništvu z njo, kakor svoboden brez nje. Toda kako dolgo bi ju Strupnik še pustil le ždeti v kletki preden bi se ju odločil umoriti? Koliko skupnega življenja jima je ostalo sedaj, ko je sklenila dogovor s starko? Kremplje je živčno zapičila v lesena tla, nato pa globoko vdihnila. Da bo le on svoboden…

Strupnik je v pisarni pomignil svoji desni roki, Ericu. »Čas bi že bil, da storimo kaj v zvezi z zaporniki.« je sklenil. »Lahko bi ju ustrelil kar tam, v kletki.« mu je predlagal Eric, a šefu ideja ni bila všeč. »Prelahko in preveč umazano.« je zavihal nos. »Kaj pa, če ju vržeš čez krov? Morski psi bi ju hitro pokončali.« Strupnik je zavil z očmi. »Budalo, opravka imamo s spremenljivko. Tudi sama se lahko spremeni v morskega psa.« Eric je skomignil z rameni in se zleknil na klop ob steni. »Ne more se spremeniti, če jo oslabiš. Zjutraj malo spremenljivskega strupa v vodo pa ne bo mogla nič. Ko ne bo grožnja jo lahko celo zadržiš zase.« Ob tem predlogu so se Strupniku oči zlobno zalesketale, obraz pa se mu je raztegnil v grozovit nasmeh. Ideja mu je bila všeč. »Pokliči coprnico, da določi dan.« je ukazal in si odprl steklenico piva.

Coprnica je klečala v kotu sobe in nekaj mrmrala predse. »Posvarjena je bila, kakor ste naročili.« je rekla. »Zelo dobro Hiacinta. Žal imam zate še zadnjo nalogo preden se poslovim.« ji je odgovoril nežen glas. »V čast mi je služiti vam.« Za sabo je zaslišala krohotanje, nato pa sta jo zgrabili močni roki. »Govoriš s Satanom čarovnica?« je rekel Eric in jo zvlekel pred Strupnika. Odvrgel jo je pred njegovimi nogami, kakor smet.  »Poglej v svoje zvezde in povej kdaj naj ju usmrtim.« je zasikal ta in Hiacinta se mu je priliznjeno nasmehnila. »In kaj imam od tega jaz?« je vprašala in si s tem prislužila bolečo brco v rebra. »To imaš, da ti ne pustim brazgotine tudi na drugem licu.«  Zresnila se je in se začela tresti kakor v napadu. »Čez teden dni bo krvava luna. Takrat naj bo žrtvovanje.« je odločila. Strupnik je pomignil Ericu naj jo odpelje stran. »Pa še nekaj – pripravi še tistega strupa, ki oslabi spremenljivce.« je zaklical tik preden so se zaprla vrata. Eric jo je odpeljal v njeno sobo, a vrat za njo ni zaklenil. »Saj nima kam iti.« je vedno govoril Strupnik. Hiacinta se je nasmejala in poiskala papir.

Ponoči, ko ni nihče gledal je zgrbljena postava v ogrinjalu, na kljunu ladje Strupenjač, velikemu staremu galebu na nogo privezala sporočilo. »Veš kaj moraš storiti. Pomembno je.« mu je naročila. Galeb je v razumevanju nagnil glavo ter odletel, postava pa je hitro izginila v notranjost ladje.