Vrtnica sredi morja

Prvi del - Osmo poglavje

James je gledal kako se je posadka razmaknila, da sta Rose in Marlyn prišli bližje. Rose je pogled trmasto
upirala v tla in videl je, da ji je nerodno. Le kako ji ne bi bilo? Oblačilo, ki ga je nosila je bilo že tako neprimerno, sedaj pa tudi tako raztrgano, da jo je komaj zakrivalo, vanjo pa je bilo zapičenih veliko
pogledov. Negotovo je dvignila glavo in pogled ujela z njegovim. Ko jo je Marlyn pripeljala bližje je iztegnil roko in jo potegnil k sebi na mizo. »Zaradi pripetljaja prvega dne…« S pogledom se je zapičil v Naomi. »…ne bo spala v sobi z ostalimi dekleti. Nastanila se bo v sobi poleg moje, katero navadno uporablja moja mama, če se nam pridruži.« Pirati so začeli nekaj mrmrati in vse več ljudi je izražalo neodobravanje, še posebej dekleta, med njimi pa je bila najglasnejša Naomi. To je opazil tudi James. »Tišina!« je zavpil. »Še vedno bo opravljala svoje naloge, le nastanjena bo drugje. In še nekaj…« stopil je iz mize in ji ponudil roko. »Naomi prinesi ji nekaj, da se preobleče.« Rose je zavrnila roko in skočila iz mize, Naomi pa je jezno odšla v svojo sobo. »Sestanek je končan, vrnite se na delo.« je naznanil in odšel. Pirati so se razvrstili na svoje položaje, Rose pa je obstala ob dnu mize in izgubljeno gledala okoli, dokler ni do nje prišla Marlyn. »Naomi me bo razkosala.« je šepnila in Marlyn se je zasmejala.
»Ljubosumna je zagotovo. Soba, ki ti jo je namenil je res varna, a namenjena je kapitanovi ženi. Ta
položaj pa si želi ona.« Rosaline je presenečeno pogledala, nato pa jezno zajela sapo. »Njegovi ženi? Kdo pa je rekel, da bi ta položaj imela jaz?« Marlyn je zmajala z glavo. »Brez skrbi, James se ne bi kar tako poročil. Tam te je poslal le zaradi varnosti. Kar se je zgodilo včeraj ga je res šokiralo.« ji je zagotovila. »Moram pa priznati, da je bila njegova odločitev tudi meni presenečenje. Zelo zaupljiv je do tebe.« Rosaline se je ugriznila v ustnico in razmišljala. Jaceova odločitev jo je zelo begala. »Cipa!
Zagotovo si se mu ponujala in počela še kaj! Razen, če si ga uročila!« je jezno privršala Naomi. Za njo
sta stali še dve dekleti. »Cipa!« je siknila rdečelaska na levi. »Čarovnica!« je dodala blondinka na desni. Naomi je jezno vrgla obleke in pljunila v Rose, nato pa jezno stekla stran s svojima prijateljicama.
»Naomi, Sara, Jade! Slišal bo za to!« je zavpila Marlyn. Rdečelaska in blondinka sta se za sekundo
prestrašeno spogledali, Naomi pa je le pokazala sredinca in izginila v sobi. Rose si je iz obraza mirno obrisala Naomin pljunek in pobrala obleke. »Si v redu?« jo je zaskrbljeno vprašala Marlyn in v odgovor ji je le pokimala. Ogledala si je obleke, ki jih je dobila od Naomi. Bile so ji prevelike, poleg tega pa ji je namenila le umazano in raztrgano belo srajco in moder par hlač, ki je bil prav tako raztrgan in umazan. »Pogovorila se bom z Jaceom, dobila boš nekaj drugega. Lahko ti dam kakšno svojo obleko.« Rose je le zmajala z glavo. »Najprej bom oboje oprala. Če seveda smem.« Marlyn je pokimala in ji prinesla vse
potrebno. Rose se je lotila pranja in v nekaj minutah ji je iz oblek uspelo spraviti vse madeže. Obleke je obesila, da bi se posušile, nato pa odšla v kuhinjo, da bi opravljala to kar je do sedaj. Čudno je bilo, se svobodno sprehajati po ladji. V zadnjem tednu se je navadila imeti Marlyn ves čas za petami.

Ko je stopila v kuhinjo jo je čakalo presenečenje. Njenega ločenega kotička za pomivanje posode ni bilo
več. Proti njej je stopil temnopolt moški z nožem v roki in v strahu je stopila korak nazaj. Izgledalo je,
da moški ni opazil njenega giba in v roke ji je potisnil posodo s krompirjem in manjšim nožem. »Tam pomagaj.« ji je rekel in jo potisnil proti pegasti deklici. Rose se ji je previdno približala in posodo odložila na pult. Deklica jo je na skrivaj pogledala in še vedno lupila krompir v svoji posodi. Rose se je tiho lotila
dela in ji ni posvečala dosti pozornosti. Predvidevala je, da jo tudi ona ne mara in za en dan je imela
dovolj nesramnih komentarjev. Začela je razmišljati o Naomi, nato pa še o Jamesu. Izgubila se je v mislih in sploh opazila ni, kdaj se je urezala. »Krvaviš!« je vzkliknila deklica poleg nje in ji ponudila krpo. Rose je pogledala svoje roke, ki so bile res rdeče od krvi, nato pa še krpo. Preden bi utegnila karkoli reči, ji je deklica že držala krpo na vreznini. »Hvala, a je ne potrebujem.« je rekla takoj, ko se je zbrala. Deklica jo je začudeno pogledala in želela nekaj reči, a Rose jo je prekinila. »Umakni krpo pa ti pokažem.« Ubogala jo je in Rose se je zbrala. Ureznina se je kar naenkrat zaprla in zacelila in deklica je očarana zajela sapo in njeno roko vzela v svojo ter si ogledovala zaceljeno dlan. Rose se je rahlo zavrtelo in z drugo roko se je ujela na pult. Deklica je izpustila njeno dlan in hitro skrila krpo in že naslednji trenutek je ob njima stal tisti moški, ki je Rosaline prej dal krompir. »Lenarili bomo, ko bo čas za to, zdaj pa nadaljujta!« je vzkliknil in odšel. »Mary sem.« je tiho rekla deklica čez nekaj časa. Rose se je nasmehnila in se ji predstavila. »Vem kdo si. James je to dovolj poudaril.« je rekla in se zahihitala. Rose se je
nasmehnila. »Ti ga ne kličeš Jace?« je čez nekaj časa vprašala. Deklica je odkimala. »Tako ga kličejo le tisti s katerimi si je blizu. Marlyn in nekaj tistih, ki so toliko stari kot on in so ga tako klicali, ko so bili majhni in so se skupaj igrali. Pa kakšen, ki je že star pa je bil dober prijatelj njegovega očeta.« ji je pojasnila. Rose je razumevajoče pokimala. »Koliko pa sploh je star?« je vprašala. »Enaindvajset. Koliko si stara ti?« Mary je radovedno nagnila glavo in Rose se je nasmehnila. »Devetnajst. Pa ti?« Mary je pomislila. »Mislim, da okoli enajst.« Rose jo je presenečeno pogledala. »Sirota sem. Oziroma sem bila. Pred sedmimi leti so me našli v pristanišču. Marlyn je vztrajala, da me morajo vzeti sabo in tedanji
kapitan je popustil. Od takrat plujem z njimi.« Rose jo je sočutno pogledala. Tudi sama je bila sirota in svojih staršev se je komaj spominjala. »Močno si razjezila Naomi.« je pripomnila Mary in Rose se je kislo nasmehnila. »Pa sem jo res. Navajena sem, da so ljudje zlobni z mano, toda zdi se mi, da mi ne zameri le tega, da sem delina.« Mary je pokimala in se nasmehnila. »Zdi se mi, da se boji, da bi ti bolj očarala Jamesa kot ona.« je rekla ter pomežiknila, Rose pa se je le zasmejala. »Kot, da bi se to zgodilo.«
Deklica je skomignila z rameni. »Kaj pa veš. Lepa si in veliko bolj prijazna od nje.« Rose je zmajala z glavo toda rekla ni nič. V tišini sta nadaljevali z delom.