Vrtnica sredi morja

Prvi del - Šestnajsto poglavje

Marlyn je končno uspelo pomiriti mornarja, ki sta se prepirala glede tega, komu od njiju je pomahalo
neko dekle s pomola. Takoj za tem jo je čakala še dostava hrane in razvrščanje dolžnosti glede odhoda
iz pristanišča. Nazadnje je utrujena odšla v svojo sobo in sedla na posteljo ter zagledala šiviljske potrebščine, ki jih je malo prej obljubila Rose in Jaceu. Zavzdihnila je in vstala ter se odpravila v bratovo sobo. Ko je odprla vrata je za trenutek zamrznila. Proti njej sta se obrnila dva para presenečenih oči, ki sta trenutek prej zrla drug v drugega. Rose je imela krilo zavihano nad trebuhom, Jace pa se je s prsti dotikal njene gole kože. Ko sta jo zagledala je Rose škrlatno zardela, Jace pa hitro umaknil prste. »Se opravičujem, ker motim.« je pomenljivo dejala. »Prinesla sem stvari, da si Rose lahko zašije strgana
oblačila.« Jace je pokimal in ji pomignil. »Poglej tole, tukaj je bila sekund prej strelna rana!« je
navdušeno dejal in od začudenja je široko razprla oči. Rose je pokimala, nato pa si obleko potegnila nižje. »Moč delinov. Sedaj pa bi, če dovolita, raje ostala oblečena.« Zasmejali so se in Marlyn se je poslovila. »Odpočijta si. Do kosila vaju nič ne rabimo.« je rekla in v odgovor sta ji pokimala. »Ne delaj preveč.« ji je naročil James preden je zaprla vrata in sama pri sebi se je nasmehnila. Vedno ga je skrbelo za druge, ne glede na to, da bi bil lahko kmalu ustreljen tudi sam.

Ko je Marlyn odšla je James vstal in pospravil prvo pomoč. Rose je želela pomagati, toda ni ji pustil, da bi se vstala. Celjenje jo je vedno utrudilo, zato ji je iz omare vrgel čisto srajco in ji naročil naj gre spat. Ko je končal, je slekel svojo srajco ter legel poleg nje. Oba sta tiho strmela v lesen strop in nista zatisnila oči. »Jace, kaj bi si želel postati, če ne bi bil pirat?« Vse je bilo tiho in ko je že mislila, da ne bo dobila
odgovora, je spregovoril. »Tako življenje mi je všeč. Morje je del mene in tudi, če ne bi bil pirat bi želel
pluti in odkrivati neskončnost teh voda.« Obrnil se je k njej. »Pa ti? Kaj bi bila, če bi lahko bila karkoli?«
Nasmehnila se je in ga pogledala v oči. »Živela bi v majhni hišici s starši in pomagala v družinski pekarni.« Odmaknila je pogled in se ugriznila v ustnico. »Vsaj tako sem mislila včasih.« Z obraza ji je odmaknil pramen las. »Kaj pa misliš sedaj?« Pramen ji je zataknil za uho. »Sedaj nisem prepričana, če sploh vem kaj želim.« je šepnila. Želela si je živeti svobodno v hišici ob gozdu, na robu majhne vasi, kjer nihče ne bi vedel kaj je. Po drugi strani pa se ji niti sanjalo ni kako bi lahko zapustila ladjo in njega. Občutkov ni znala opisati, toda ob njem se je počutila varno in pomembno. Ni se počutila kot smet,
čarovnica, nerazumljeno bitje, temveč le kot Rose, dekle. Prvič se ji je zdelo kot, da nekam spada. Jace je pokimal in se ji nasmehnil. »Spočij si. Dosti se je zgodilo v zadnjih 24 urah.« Vrnila mu je nasmeh in zatisnila oči. Vedela je, da Jace ne bo zaspal, dokler ne bo zaspala ona. Čutila je njegov zaskrbljeni pogled na sebi, ko je z mislimi odtavala.

James jo je še opazoval dokler se ni njeno dihanje upočasnilo, toda njegov pogled ni bil zaskrbljen, kot je mislila Rose, temveč ljubeč. »Le kaj je na tebi takšnega, da se mi skoraj ustavi srce, ko si v nevarnosti?« je zašepetal. Ni si znal razložiti kaj se dogaja z njim. Zdelo se mu je, da mora Rose
obvarovati za vsako ceno. Nekajkrat se je komaj ustavil, da je ni poljubil in ko se je je dotaknil je čutil prijetno ščemenje. Ko jo je našel v svoji sobi je čutil, da jo mora obvarovati zaradi dolžnosti, saj ni prenesel takega nasilja, toda vse skupaj se je spremenilo. Preden se je dobro zavedal je imel Rose na svojo željo vedno ob sebi. Spet se je obrnil k spečemu dekletu poleg sebe. Tudi tokrat se je v spanju privila bližje k njemu in čutil je prijetno toplino. Nežno jo je poljubil na čelo, potem pa se jezno udaril po čelu. »Kaj delaš? Pirat si. Zbij si jo iz glave.« Zavzdihnil je in še sam zaprl oči.

Rose je prebudilo trkanje na vrata. Odprla je oči in ugotovila, da je privita ob Jamesa. Želela se je odmakniti, toda njegova roka jo je zaščitniško držala blizu. »Jace…« je šepnila in ga rahlo stresla. Oseba pred vrati je še naprej trkala, Jamesove oči pa so ostale tesno zaprte. »Jace, zbudi se.« je rekla glasneje in ga stresla. »Kapitan!« se je zaslišal glas z vrat. Rose je zavila z očmi in ga stresla še močneje. »Jace!« je vzkliknila in sunkovito je odprl oči. »Kaj se dogaja?« je zmedeno vprašal. »Končno, sem že mislila, da
te bom morala mahniti. Nekdo trka in te kliče.« Izpustil jo je in vstal ter zaspano odklenil vrata, ona pa je vstala v postelji, zavita v tople rjuhe. »Žal mi je, da vas motim. Čas je za kosilo, poleg tega pa vas potrebujemo. Prišlo je do manjšega zapleta pri posadki, poleg tega pa ste dobili sporočilo Strupenjač.« Jamesov obraz je ob omembi Strupenjač okamenel. Pokimal je odslovil fanta, ki mu je prinesel novice, nato pa tiho odšel do omare in se preoblekel. »Jace? Kaj se dogaja? Kdo so Strupenjače?« ga je iz postelje vprašala Rose. Zavzdihnil je in sedel poleg nje. »Se spomniš kaj sem rekel, ko sem ti pripovedoval o smrti očeta?« Pokimala je in ga resno gledala. »To so ti pirati. Naši največji sovražniki. Vodi jih sin prejšnjega kapitana. Ime so dobili po kačjem strupu s katerim premažejo meče, ko želijo koga z gotovostjo ubiti.« Ko je govoril o njih je roke nezavedno stisnil v pesti. Nežno je prijela njegovo roko v svojo in razklenila pest ter prste prepletla s svojimi, da bi ga pomirila. »Kaj pa hočejo?« je
vprašala in skomignil je z rameni. »Izgleda, da bomo izvedeli po kosilu.« je rekel in vstal. Rose ga je potegnila za roko, da je sedel nazaj na posteljo in ga objela. Presenečeno jo je objel nazaj in globoko vdihnil. »Hvala ti.« je tiho rekel. Vstala je in oblekla modro obleko, nato pa sta skupaj odšla jest.