Vrtnica sredi morja

Prvi del - Sedmo poglavje

Drugo jutro se je Rose prebudila prva. Sončni žarek, ki se je izmuznil skozi majhno okno je ravno prav osvetljeval sobico. Mirno je opazovala spečega fanta poleg sebe. Morala je priznati, da je bil res postaven. Ni čudno, da ga je Naomi tako gledala. Pogled je odvrnila stran od njega in tiho vstala ter se splazila k vratom. Iztegnila je roko, da bi prijela kljuko, toda nekaj jo je močno speklo in vrglo nazaj.
Padla je in s tem prebudila Jamesa, ki je planil pokonci. Rose je opazovala opečeno dlan. Simončev prah, kaj drugega. »Poskušala si pobegniti.« je ugotovil James, ko je sestavil skupaj vse koščke. Zmajala je z glavo. »Želela sem v svojo celico preden se ostali prebudijo. Želim ohraniti svoj ugled, ne pa biti označena kot…« James jo je postrani pogledal. »Kot kaj?« je vprašal. »No, kot kapitanova cipa.« je vzkliknila in kri ji je planila v lica. James je sprva zmedeno mežikal. Res ni jutranji tip, je ugotavljala Rose. »Razumem.« je nazadnje rekel in vstal. Dnevna svetloba je Rose razkrila pogled na njegove gole
prsi in trebuh in ponovno je zardela ter se hitro obrnila stran. James je nase navlekel svežo srajco, si opasal pas in razklenil črto prahu pred vrati. Tiho sta se splazila do njene celice. »Marlyn bo posebej nadzorovala tvojo hrano, da ne bo zastrupljena. Prosim, da od zdaj naprej ješ.« je rekel.Nerada se je strinjala. »Si si včeraj vsaj toliko opomogla, da si ozdraviš modrice, ki si jih dobila zaradi tistega, ki te je
napadel?« V njegovem glasu je slišala zaskrbljenost in zanimanje. »Vsaj poskusim lahko.« Gledal je kako se je zbrala. Za trenutek se mu je zdelo, da ne bo nič, kar naenkrat pa so modrice začele bledeti.Obstal je s široko odprtimi očmi. »Uau, to je bilo neverjetno.« je zamomljal in Rose se je zasmejala. Kar naenkrat so začele izginjati tudi drobcene brazgotine, ki so jih naredili Holzstockovi stražarji. Ko je končala je prebledela in se sesedla na tla. V trenutku je klečal ob njej. »Kaj je narobe?« je zaskrbljeno
vprašal in zmajala je z glavo. »Celjenje porabi dosti energije, še posebej, če ga še ne obvladaš do potankosti.« je rekla s šibkim nasmehom. Razumevajoče je prikimal in se vzravnal, kot bi se šele tedaj spomnil, da se ne bi smel do zapornice vesti tako prijateljsko. »Bolje, da greš. Tako ti ne bo treba
objasnjevati kaj si delal pri zapornici.« Ponosno se je vzravnal. »To je moja ladja in lahko sem kjer
hočem. Jaz sem kapitan in če želim biti tu, bom tu. Če komu kaj ne paše, naj pa plava.« je odločno dejal.
»Ampak najbrž bi res moral iti.« je nato priznal in se pripravil na odhod. Pred vrati se je še enkrat obrnil nazaj. »Poskrbel bom, da te bodo mornarji pustili pri miru.« je rekel, nato pa stopil skozi vrata in jih zaklenil. Rose je obsedela v kotu. Celjenje ran jo je izčrpalo bolj kot bi si upala priznati, toda sedaj je vsaj nič več ni bolelo. Ni imela dovolj energije, da bi razmislila kaj se je ravnokar zgodilo, zato je le zaprla oči in zaspala.

Prebudil je niti Marlynin prihod v sobo in piratko je rahlo zaskrbelo. Rose je bila vedno na preži in skočila že ob vsakem šumu. Sklonila se je k njej in ji skušala zatipati srčni utrip, toda ko se ji je približala z roko, je Rose odprla oči in se hitro odmaknila. Marlyn je olajšano zavzdihnila in vstala. »Sem že mislila, da si mrtva.« se je zahahljala. Rose ji je namenila predrzen nasmeh. »Tako hitro se me pa ne boste znebili.« ji je rekla in Marlyn je pomignila proti pladnju. »Če ne boš začela jesti se te bomo še
prekmalu.« Rose je v njenem glasu zaznala kanček zaskrbljenosti. Približala se je pladnju in najprej
popila vodo, nato pa negotovo vzela kruh. Marlyn je široko odprla oči, ko je dekle zagrizlo vanj. Čeprav je bila zapornica ji je bila všeč. Pritegnila jo je njena bojevitost in trud za preživetje, pa tudi sočutje. Res se je zbala zanjo, ko je odklanjala hrano. »Bolje izgledaš. Tvojih ran ni več.« je ugotovila, Rose pa ji je prikimala in lačno žvečila kruh. Marlyn se je nasmehnila, nato pa iz žepa potegnila lepo rdeče jabolko in ga položila na pladenj. Rose jo je hvaležno pogledala in v odgovor ji je pomežiknila. Med njima se je spletla posebna prijateljska vez. Rose je presenečena spoznala, da jo Marlyn in James ne jemljeta le kot zapornico in spremenljivko, temveč tudi kot osebo. Hranili so jo in ji nalagali dokaj lahka opravila, kapitana je celo skrbelo tudi za njeno varnost. Vsekakor se ji je godilo veliko bolje kot v Holzstockovem zaporu. »Si v redu?« jo je kar naenkrat vprašala Marlyn in presenečeno jo je pogledala. »Jace mi je rekel, da te je ponoči nekdo napadel.« je pojasnila. Rose je pokimala. »Kaj natanko pa je še rekel?« je negotovo vprašala. »Da se je nate spravil nekdo iz posadke in da ga je odgnal stran. Rekel je tudi, da je bila tema in da nobeden od vaju ni videl napadalca. Bil je zelo jezen.« Rose je odleglo, da ni povedal kaj se je dogajalo v njegovi sobi. Iz palube se je zaslišal zvonec in Rose je prestrašeno poskočila. »Pomiri se, le na zbor nas kličejo. Pozvonilo je šestkrat, kar pomeni, da se moramo vsi zbrati na palubi. Pridi.« Marlyn je odprla vrata in čakala Rosaline, ki je nezaupljivo gledala predse. »Kaj pa Simončev prah?« Marlyn je zmajala z glavo. »James je odločil, da ga ne potrebuješ več. Če bi ti kdo kaj hotel sedaj lahko
pobegneš.« je pojasnila. »Toda ali vas ni strah, da bi pobegnila iz ladje?« Marlyn je skomignila z rameni.
»Recimo, da Jace ve kaj dela.« je rekla, nato pa pomignila proti vratom. Približali sta se množici na palubi. Rose se je začudila koliko ljudi šteje posadka in s pogledom je nezavedno iskala Jacea. Opazila ga je, ko je stopil na mizo in je množica potihnila. Šele tedaj ga je videla kot pravega kapitana in ne le kot fanta, ki jo je dan prej rešil. »Posadka!« jih je Jace nagovoril. »Včeraj je prišlo do nečesa, kar me je resnično razočaralo. Eden od naših se je spravil na zapornico brez razloga in z željo po nečem, kar se mi preveč gnusi, da bi izgovoril naglas. Opozarjam vas, da se kaj takega ne sme ponoviti. Po novem je
Rosaline del naše skupine in bo zapustila svojo celico.« Rosaline je rahlo zardela ter zaskrbljeno in
začudeno gledala predse. James se je ozrl naokoli in jo poiskal s pogledom. Marlyn je namignil naj jo pripelje bližje. Rose je na sebi čutila poglede ljudi okoli sebe. Tokrat so jo gledali drugače kot prvi dan. Nekateri so jo gledali poželjivo, drugi zamerljivo, na obrazih nekaterih pa se je zrcalilo sočutje.