Dvojne težave

54. Preklete stopnice

ALICE

"Alice! Zajtrk se konča v desetih minutah zmigaj se!" me je zjutraj zbudila Lily.

"Daj mi mir," sem rekla. Nisem imela energije za to. 

"Si v redu? Nekam bledo izgledaš," me je obvestila Lily.

"Bolje bi bila, če bi me pustila spati," sem zagodrnjala. Lily se je zasmejala.

"Pridi, saj se boš zbudila, ko boš zavohala hrano, garantiram."

Na Lilyjino željo sem odhitela na zajtrk n hitro k prvi uri, ki je bila na mojo nesrečo spreminjanje oblike. Seveda me je Minerva okarala, ker sem zamudila za minuto. Po njenem govoru sem se usedla zraven Lily, ki je zasedla tako mesto, da je bil Sirius na moji levi. Danes najbrž ni moj dan.

"Si v redu? Nekam bleda si," mi je zašepetal Sirius.

"Če me nekdo ne bi zbudil tako zgodaj bi bila bolje," sem zašepetala nazaj. Sirius se je tiho zasmejal.

"Sploh te ni zbudila zgodaj, si sigurna, da ne bi šla k madam Pomfrey?"

"Ne to uro," sem zamrmrala in se lotila dela.

Naslednjo uro smo imeli napoje.

"No in... Ja, gospodična Nurman?"

"Lahko grem k Madam Pomfrey?" sem vprašala. Zdaj sem se res slabše počutila in skremžila sem se.

"Seveda, če se tako slabo počutite. Bi mogoče s sabo vzeli koga?" je vprašal Hudlagod in odkimala sem, stvari pospravila v torbo in se počasi odpravila k madam Pomfrey. Do tja pa sem seveda morala iti po stopnicah.

"Alice! Hej Alice počakaj!" 

Super, še Siriusa mi je manjkalo.

"Kaj bi rad?" sem vprašala in se potrudila, da se ne bi sesula na tla. Naslonila sem se na steno. 

"Očitno je, da nisi v redu. Si se zjutraj sploh pogledala v ogledalo?" je vprašal preden mi je roko položil na čelo. "Uau, čudno, da se od tebe ne kadi."

"Tako dobro pa spet ne izgledam," sem rekla, a naslednjo sekundo to obžalovala, od smeha se mi je spet zvrtelo. 

"Mogoče bi se morala usesti," je predlagal Sirius. Z zaprtimi očmi sem odkimala.

Sirius mi je ponudil roko in oprijela sem ga. Dvomim, da bi drugače prišla po ubogih stopnicah.

"Saj sem v redu," sem ponavljal, a je Sirius vztrajal pri svojem. 

"Vsakih pet stopnic se ustaviš," je komentiral. Nisem dovolj verjela vase, da bi mu povedala, da pravzaprav vsakih šest.

SIRIUS

Ko sva z Alice, ki nikakor ni hotela priznati, da se ne počuti dobro, prispela v ambulanto je ostalo samo še pet minut do konca te ure. Madam Pomfrey jo je takoj pozdravila, a Alice je še vedno sedela na eni izmed postelj.

"Bolje?"

"Že prej sem bila dobro," je trmasto rekla Alice.

"Zakaj si tako trmasta? Zakaj nočeš sprejeti pomoči?"

"Jaz ne potrebujem pomoči Sirius. Čisto sama bi lahko prišla sem."

"In se kolikokrat zvrnila po stopnicah?" sem jo vprašal. Alice me je jezno pogledala s priprtimi očmi. "Vsako peto stopnico?"

"Šesto."

"Tudi prav. Brez mene ne bi zmogla sem, Alice."

"Daj mi mir," je rekla Alice in zvonilo je. 

Sunkovito je vstala in zapustila ambulanto. Zakaj so punce vedno take, ko so jezne. 

***

Alice ni in ni hotela priznati, da potrebuje pomoč. Pa saj je navsezadnje vseeno. Saj najbrž ve, da vsega ne zmore sama. Kakorkoli odločila se je, da od nje ne bom prepisal naloge za napoje. Ni mi čisto jasno, kako je nalogo sploh lahko napisala, če je ni bilo pri uri. 

Mojih težav pa ni povzročala samo Alice ampak tudi Marlene, ki se je že prvi vikend odločila, da hoče zmagati.

"Potter, Black! Zbudita se!"

"Marlene ura je šele... šest!" je zagodrnjal James.

"Ravno to! Vstanita, ker gremo vadit!"

James je nezadovoljno zagodel in vstal. 

"Black!"

"Ja no, saj grem."

Marlene je odšla iz sobe in za sabo zaloputnila z vrati. 

Z Jamesom sva se oblekla in odšla na stadion, kjer so bili vsi najbrž v garderobi, na tribunah pa sta bili Lily in Marlenina sošolka. Mislim, da ji je bilo ime Dorcas.

Odšla sva v garderobo, kjer so bili že vsi člani ekipe. Alice se je naslanjala na steno in obraz so ji zakrivali lasje. Imel sem občutek, da ni bila budna.

"Torej, imam idejo, kako bi letos spet osvojili pokal. Stavim, da ji je bolj všeč v McHudurrinem kabinetu kot pa v ječah pri kačah," je rekla Marlene in nekaj članov ekipe se je zasmejalo. Marlene je nadaljevala s svojo razlago in nam povedala naj osedlamo metle. Ni nas počakala vendar je samo zletela ven. Alice se ni premaknila. Zdaj sem bil popolnoma prepričan, da spi.

"Alice!"

"Mhm?"

"Zbudi se!" sem rekel in jo rahlo stresel. 

"Neee," je zagodrnjala Alice.

"Alice, Marlene se bo zmešalo," sem rekel. 

"Tudi prav," je rekla Alice. "Prav ji je, kaj me je pa zbudila!"

Dobil sem idejo. Sicer me bo Alice ubila, ampak to bo tako ali tako enkrat naredila.

"Da ti niti na pamet ne pride..." je začela Alice, a stavek je morala končati tu, saj je kriknila in se začela glasno smejati. "Ne! Ne že spet! Nehaj me žgečkati! Hvala!"

Alice me je besno pogledala nato pa se odpravila na igrišče. Vedel sem, da bom za to plačal.

Idk what I'm doing but whatever it is, I bet it's good *hair flip*