Dvojne težave

28. Varuh ali ne

SIRIUS

Alice je besno prišla v dnevno sobo. Z Jamesom sva se spogledala. Počila se je na naslanjač poleg Remusa, nemo strmela v nas in rekla niti besede. 

"Kako je šlo na ... zmenku?" je vprašal Marius. Alice je besno pogledala malega Glistorepyja in ta se je prestrašeno potegnil v naslanjač, kolikor je bilo to sploh možno. 

"Pomisli," je zarenčala Alice. Z Jamesom sva se trudila, da ne bi planila v smeh. "Obupno! Se ti zdi, da bi prišla taka v dnevno sobo, če bi šlo dobro!?" je začela. 

"Alice, nima smisla, da se jeziš na nas, saj ni naša krivda," sem rekel. Alice je odprla usta, da bi mi oporekala, nato pa jih je razočarano zaprla.

"Utihni," je zamomljala. 

"Kakorkoli, našel sem čas," sem zamenjal temo in Alice se je zmedeno zamislila. Nato pa me je vprašujoče pogledala in zasmejal sem se. "Priklic varuha." 

"Super," je rekla Alice in se navdušeno presedla. "Kje in kdaj?" 

"Danes od sedmih naprej, prosta učilnica pri učilnici urokov," sem rekel in Alice je zamežikala nato pa prikimala.

***

"Srečno!" je rekel James, ko sva z Alice, skrita pod plaščem nevidnosti, odšla iz dnevne sobe in se namenila proti učilnici urokov. 

"No, kako me sploh nameravaš naučiti?" je vprašala Alice, ko sva snela plašč nevidnosti.

"No, nisem se moral spomniti bitja, ki ne bi bil pravi morakvar pa bi lahko vadila na njem, zato bova najprej poskusila brez česarkoli," sem razložil in vzel palico. "Takole. Ave zavetnikum!"

Iz moje palice je prišel velik pes. Alice je očarano opazovala mojega varuha.

"Nauči me," je odločno rekla. 

"Saj zato sva tu," sem pomislil. Nato pa sem ji povedal urok in stvar o srečnem spominu. Dobil sem občutek, da vse razume in je le malce zaskrbljena. Nato pa je odločno spela lase, v roke prijela palico in ponovila urok. Nič se ni zgodilo.

Poskusila je še nekajkrat nato pa planila v jok in obraz zakopala v dlani ter se sedela na tla. Presenečeno sem pogledal okoli učilnice, saj mi ni bilo čisto jasno kaj ji je, nato pa sem se ji približal.

"Veš, nikoli mi ne bo uspelo," je rekla in me pogledala. Njene oči so se žalostno lesketale v šibki svetlobi v učilnici.

"Zakaj ti ne bi?" sem vprašal, čeprav se mi je zdelo, da vem odgovor. Usedel sem se poleg nje.

"V-ves čas mi-mislim samo na to kdo bo na-naslednji," je zajokala in se naslonila na mojo ramo. 

"Kdo pa ne?" sem odvrnil. "Alice ti in tvoja družina ste eni najbolj varnih družin," sem rekel in Alice me je presenečeno pogledala.

"Kako to misliš?" je vprašala. 

"No, Dumbledore naj bi zaščitil tvojo mamo, če se ne motim, ti, Vic in Dean pa ste tako ali tako na Bradavičarki."

"Za-zaščitil?" je rekla in spet zajokala. Prikimal sem. "Še enkrat bi poskusila," je rekla čez nekaj časa in vstala. Sledil sem njenemu zgledu in se postavil nasproti nje. Bila je vsa objokana, a odločena, da ji bo uspelo. Zaprla je oči in ponovila urok. Iz palice se je začela širiti meglica. "Uspelo mi je!" je rekla. "No, skoraj."

Alice je do enajstih, ko sva se vrnila v dnevno sobo, poskusila še nekajkrat a ni ji uspelo pričarati več od meglice. A z dosežkom je bila zelo zadovoljna. 

"Kateri spomin pa si izbrala?" sem jo vprašal preden sem jo pokril s plaščem. Alice je nekoliko zardela in omenjala nekaj o družini.

***

"Večer golobčka," je rekel Remus, ko sem snel plašč nevidnosti. Alice je hitro pogledala stran.

"Samo ker si predstavnik, še ne pomeni, da si lahko tako vzvišen," sem zagodrnjal in se počal na kavč poleg Jamesa. 

"No?" je vprašal James.

"No, nekako mi je uspelo. Ni še jasne oblike, ampak le meglica, nekaj pa je!" je rekla Alice in v tistem trenutku, je bila njena navdušenost tako prikupna.

"Tacmeister, si v redu?" je vprašala Alice, ko je pri pripovedovanju prišla do dela s spominom, kar jo je prisililo v trezno razmišljanje in rdečico.

"Ja," sem rekel in pogledal skozi okno. "Ja."

"No, zdelo se mi je... Pozabi," je rekla in se od nas poslovila kot se spodobi za prijateljico, nato pa odšla v dekliške spalnice. 

"Stari, znebiti se moraš tiste Drznavraanovke," je rekel James. "Mislim, ne zameri mi, ampak ob Alice je vsaka punca, razen Lily, nekako, no navadna," je povedal in zasmejal sem se. "Aha, jaz sem ti svetoval, ti se pa režiš!" je zadovovljno vzkliknil, a tudi on ni mogel skriti nasmeška. 

"Dobro, jutri, bom omrežil Alice!" sem rekel in James se je trudil, da ne bi planil v krohot.

Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko karkoli šlo tako zelo narobe.