Dvojne težave

41. Ravbarji postanejo sumljivi

SIRIUS

"Najbrž res. Pa vi gospodična Nurman, jim ne boste pomagali?"

"Ne, z Lily sva se odločili pregledati svoje zapiske, da khem... Prepišem kar mi manjka," je rekla Alice in Lily se je zmedeno nasmehnila.

"Prijazno od vas, gospodična Evans."

"Saj ni nič, saj ni nič," je odgovorila Lily, ki je bila precej zmedena.

V naslednjem trenutku se je zgodilo več stvari. V dnevno sobo je prišel še en Dumbledore, Lily je izginila in na tla so se prevrnili skoraj vsi učbeniki, ki so bili na mizi.

"Pozdravljen gospod Dumbledore," me je pozdravil Dumbledore. Zvenel je precej Dumbledorsko, zato sem sklepal, da je to pravi. 

"Pozdravljen Albus. Si slišal, da so Ravbarji spet nekaj naredili?"

"Pa še kako sem, Albus!" je veselo rekel Dumbledore. V življenju sem storil veliko norih stvari, a ta je bil gotovo na samem vrhu lestvice.

"Sam Merlin ve, kje so zdaj!" sem rekel. Celotna dnevna soba naju je začudeno in zmeden opazovala.

"Dober večer Albus in Albus!" je v dnevno sobo prišel še en Dumbledore. Začel sem se spraševati, kdaj bo v sobo prišla Minerva; ko bo tu pet Dumbledorjev ali prej?

"Večer, Albus," sva odgovorila z Dumbledorjem. Alice se je že skoraj zvijala od smeha.

"Kako pa to, da se danes vsi srečamo v dnevni sobi?" je vprašal Dumbledore, nato pa mi v uho šepnil: "jaz sem, Remus."

Pokimal sem in nadaljevali smo s pogovorom.

V dnevno sobo sta kmalu prišla še zadnja Dumbledorja in kmalu za njima tudi Minerva.

"Kaj pa se greste?" je vprašala. "Pozdravljeni profesor Dumbledore, profesor Dumbledore in..."

"Dober večer Minerva," jo je pozdravil pravi Dumbledore. Večina dnevne sobe je odšla v svoje spalnice. Najbrž so upali, da so to le sanje.

"Ne vem kako, a zagotovo sta vključena Potter in Black," je rekla in priprla oči. Tu si je Alice morala usta pokriti z roko in se potruditi, da se ni začela na ves glas krohotati. Merlin, ki je že nekaj časa odšel iz njenega naročja je užaljeno zaprhal.

"Zagotovo ne," sem rekel. Vedel sem, da bo kmalu ena ura mimo.

"Poslušajte Minerva, dneva ni več veliko, jaz pa imam delo, kar grem," se je oglasil Remus-Dumbledore in odšel.

"Narava kliče," je rekel Marius-Dumbledore in stekel za Remus-Dumbledorjem. Ostali smo samo še jaz, James-Dumbledore in pravi Dumbledore.

"Minerva, si ne bi privoščili skodelice kakava?" je pretreseno profesorico odpeljal pravi Dumbledore in nama pomežiknil preden je zapustil dnevno sobo.

James in Alice sta se zakrohotala in kmalu sem se jima pridružil. Tistih nekaj ljudi, ki je ostalo v dnevni sobi so zmedeno odšli v svoje sobe.

"Kdo se je tega spomnil?" je v smehu izdavila Alice in se naslonila na naslonjač, da se ne bi zvrnila na tla.

"James," sem ji odgovoril. Mnogobitni napoj bo kmalu začel popuščati, kar se je začelo dogajati Jamesu. Kmalu je bil samo še James v Dumbledorjevem plašču in odšel je proti spalnici, da bi se preoblekel. Sledil sem mu in kmalu sem bil tudi sam samo še Sirius v navadnih oblekah in vrnili smo se v dnevno sobo, kjer se je še vedno smejala Alice in pridružila sta se ji Marius in Remus.

"Najlepša hvala, James," se je zasmejala Alice. "To je bil res super večer, hvala."

Sesedla se je na kavč ob kaminu in se ni in ni nehala smejati. Počasi smo se vsi usedli zraven.

"Res super doza smeha, hm?" sem vprašal. Alice je pokimala in zazehala ter svojo glavo naslonila na moje rame.

"Mhm," je zamrmrala.

***

ALICE

Moj oče mi je odpisal šele dober mesec po mojem pismu.

Z veseljem bi vas spoznal.
Patrick Nurman

Jezno sem pomislila, kako je lahko za teh nekaj besed porabil toliko časa, James pa me je opomnil, da je imel najbrž preveč dela.

"Kakšnega dela že?" sem prhnila.

"Si kdaj pomislila, da si... no, prestroga?"

"Ne," sem odgovorila. Morda je imel vseeno prav.

"Jutro," je pozdravil Remus, ko se je usedel poleg naju. Izgledal je utrujeno, a to ni bilo nepričakovano, kmalu bo vendar polna luna. Ozrla sem se po Veliki Dvorani, da bi našla Siriusa in stal je pri spolzgadovski mizi. Izgledalo je kot, da se prepira.

"James," sem šepnila in pokazala proti mizi.

James je vstal in se odpravil tja. Kmalu sta oba prišla sem, Sirius nasršen in z manjšo rano prek lica, James pa z oteklim očesom. Z Remusom sva zmajala z glavo.

"Pridita sem," sem zavzdihnila in iz žepa povlekla palico. Jamesovo oteklo oko je takoj prešlo na navadno velikost, čez Siriusovo rano pa je zrasla nova koža. "Kaj sta počela?" sem vprašala. Sirius je besno pogledal k Spolzgadovcem preden mi je odgovoril.

"Nič."

"Tacmeister se je prepiral z Regulusom, pa ga je Cmeraus," je rekel James. "Potem pa sem vskočil jaz, pa je še mene."

"Tepca," je zamrmral Remus, a fanta sta ga preslišala.

"Pa sta res," sem mu zamrmrala nazaj. Remusa ni bilo potrebno razburjati ob polni luni. 

"No, pa se pojdi ti naslednjič kregat," je mrko rekel Sirus.

"Zakaj se sploh moraš prepirati?"

"Kaj te briga," je odvrnil.

"Sirius," ga je opozoril Remus. Sirius se je rahlo sprostil, se počil za mizo in mrko pričel z zajtrkom.

"Kje pa se danes dobimo?" sem zamenjala temo. 

"Tam kjer po navadi," je skomignil Remus. Prikimala sem.

Tekanje z volkodlakom vsako polno luno je bilo noro in rahlo nevarno. Ob hujšem šoku bi se lahko katerikoli od nas spremenil v človeka. No, saj je nekako logično, kaj bi se lahko zgodilo po tem. Paziti moramo, da Remus ne podivja preveč. Sirius in James imata pri tem največjo vlogo, saj sta dovolj velika, da ga brzdata. Jaz sem kot ris... no, nekoliko premajhna. Pravzaprav sem vedno premajhna. V človeški obliki? O, ne dosežem najvišje police? Kako sem majhna. V živalski obliki? O, Alice raje ne hodi preblizu Remusa, samo ris si! Spet premajhna. 

"Alice?" me je iz razmišljanja zmotil James. Mojih zatopljenih pogled so bili že navajeni, a bila sem jezna in najbrž je James to opazil. "Bo šlo?"

"Daj mir," sem zagodrnjala.

"Uau, zgleda, da sta kar dva vstala z levo nogo," se je zarežal James in oba s Siriusom sva ga grdo pogledala. "Saj se samo hecam!" Remus tega nikoli ne bi priznal, a tudi sam se je malce nasmehnil.

Celotno poglavje je tako kaotično
tkoda ga ✨lovam✨