Dvojne težave

48. Pobeg

SIRIUS

Iz žepa sem povlekel dvosmernik. Še dobro, da starši niso vedli, da ga imam. Najprej sem pomislil, da bi poklical Jamesa. Potem pa sem pomislil na Alice.

ALICE

V sobi sem se skrivala pred... no čustvi in resnico. Naenkrat je dvosmernik na mizi zažarel in prisegla bi lahko, da sem videla Siriusov prestrašen obraz. Skočila sem na noge in odhitela k mizi, a Sirius je že izginil.

SIRIUS

"Resno? Pobegniti misliš?" me je vprašal James. Nisem bil čisto prepričan ampak prikimal sem. "Noro," je rekel James. "Kje pa si?"

"V kleti," sem zamrmral, a ni me slišal. "Doma."

"Seveda, kako nisem pomislil na to!" je sarkastično dejal James.

"V kleti," sem ponovil, tokrat me je slišal.

"Lepo," je rekel James. Prikimal sem. "Prav, ko bo v hiši vse tiho me pokliči," je rekel in izginil.

Prikimal sem, čeprav sem vedel, da me ne vidi. Hotel sem videti Alice, a najbrž je bila zaposlena. Nisem je poskušal še enkrat poklicati. Mogoče pa je ne bi več smel videti. To bi bilo najbrž nemogoče zame. Mogoče pa bi potem Alice našla drugega. Mogoče bi bila potem srečna. Kmalu sem najbrž zaspal.

***

Zbudil sem se in vse je bilo temno. Pogledal sem skozi okence in na nebu sem videl luno. Odločil sem se, da je pobeg zdaj varen in poklical sem Jamesa.

"Prepričan?" 

"Prepričan," sem odgovoril. James je prikimal in izginil.

Načrt je bil preprost. James pride sem z metlo, ki so jo starši ojačali, da bo tovorna. Na Jamesovo bova privezala vse moje stvari, jaz pa bom letel brez vsega, ker sem najbrž utrujen. Pravzaprav sem res. Kakorkoli James bo prinesel tudi nekaj, da bom lahko prišel iz kleti in šel po svoje stvari. Najhujša stvar, ki se lahko zgodi je, da se zbudi oče.

James je kmalu priletel, a sploh ga ne bi videl, če me ne bi poklical.

"Prav, kaj imaš, da pridem ven?" sem vprašal in ponudil mi je nekakšno sponko. Najbrž kaj bunkeljskega.

"Oči mi je vse razložil, samo v ključavnico daš to stvar in obrneš. Kot ključ." 

Ubogal sem ga in ključavnica je kmalu zaškrtala. Odkradel sem se v svojo sobo in pograbil stvari, ki so že bile spakirane. Zaslišal sem korake in- tvegana poteza vem- ulegel sem se v posteljo in se pretvarjal, da spim.

"Greš?" je tiho vprašala mama. Nisem se premaknil. Mama je začela hoditi po moji sobi in odprl sem eno oko. Mama je pakirala stvari, ki še niso bile spakirane. Vstal sem in vse vzel.

"Hvala," sem zašepetal. 

Mama me ni pogledala, samo z rokami mi je namignila naj grem. Odkradel sem se po stopnicah in se namenil v kuhinjo. Mama, ki je hodila za mano je pokazala na glavni vhod. Odprla mi je vrata, me napodila ven in preden je za mano zaprla vrata sem jo slišal reči: "Končno!"

Zavil sem z očmi in odšel k Jamesu.

"Kaj pa je bilo to?" je vprašal. Skomignil sem z rameni. "Tole spij," je rekel in mi podal stekleničko vode. Vprašljivo sem ga pogledal in spil vodo. Okus je imela drugačen. "Odlično!"

James se je posvetil prtljagi in na koncu meni podal mojo metlo. 

"Zdaj," je zašepetal James. Vzletela sva in odletela proti graščini Potterjevih.

Malce krajše, upam, da ne zamerite :)