Dvojne težave

40. Dumbledore številka pet

SIRIUS

Odločil sem se, da Alice ne bom povedal zakaj smo v Spolzgadovski kupe odvrgli bleščice. Razlog za to je bil preprost, Alice je bila odločena, da se bo sama branila pred komerkoli in nikoli ne bi prenesla misli, da se nam zdi, da moramo stvari reševati namesto nje. Ne, Alice bi preprosto znorela. 

Alice je imela nekaj obupnih navad. Ne razumite me narobe, vedno je bila super in vse to, a nekaj njenih navad je bilo... no, malce motečih. Recimo, ni znala potrpeti. Ali pa, če se je zgodaj morala zbuditi ona je navadno iz postelje vrgla celoten letnik ali pa še koga, ki ga pozna. Čeprav tega (hvala Merlinu) ni počela prav pogosto. 

"Hej Sirius?" me je zvečer v dnevni sobi poklicala Alice.

"Ja?"

"Če misliš, da bi kdaj spoznala svojega očeta, kakšen bi bil?" me je zaskrbljeno vprašala. Že nekaj časa sem jo opazoval, ko je skrčena je sedela na kavču, zavita v odejo. Zdaj je knjigo narobe obrnjeno položila zraven sebe in me pogledala.

"Ne vem," sem ji rekel, čeprav se mi je dozdevalo kakšen je njen oče.

Kadarkoli je Alice govorila o svojem očetu je bila nekoliko sitno radovedna ali pa strašno obupana. Od vedno se mi je zdelo, da ima njen oče sedaj novo družino, čeprav ji tega nikoli ne bi priznal, a najbrž se je tudi Alice sama zavedala kako je z njenim očetom. Mislim, da je že zdavnaj obupala nad tem, da bi ga kdaj srečala.

"No, ampak, če bi ugibal?"

"Bi mislil, da si je našel svojo družino," sem ji rekel in Alice je pogledala v tla. "Oprosti."

"Saj... saj je v redu. Se mi je zdelo, da bo kaj takega. Ampak iz maminih zapisov je bilo videti kot, da je čisto pošten," je rekla in še vedno zrla v tla.

"Mogoče pa tvoja mama ni opazila slabih stvari na njem?"

"Mogoče," je prikimala. Zdaj je dvignila glavo in pogledala po dnevni sobi, ki je bila, razen kavča, na katerem je sedela ona in naslanjača, prazna. "Mislim, da sem našla njegov naslov," je zašepetala.

"Res?"

Alice je prikimala, nato pa s tresočimi rokami iz žepa povlekla listek, na katerem je nekdo s čitljivo pisavo napisal naslov. Usedla se je na moje naslonjalo za roke in mi listek dala v roke. Njene roke so bile kljub puloverju in odeji ledene.

"Na Charringtonovi živi?"

Alice je spet prikimala in vzela listek.

"Charringtova 38," je rekla. "Bi mu morala napisati pismo?"

"Poskusi," sem ji rekel in upal, da ne bo to uničilo njenega življenja. Vedel sem, da si je očeta želela spoznati, a jo je bilo tudi strah tega. "Ni ti treba, če nočeš."

"Pisala mu bom," se je odločila Alice, z mize vzela svoje kemično pero (ali kakorkoli se tej bunklejski iznajdbi reče) in pergament ter začela pisati. Ko je zmečkala že četrti pergamentni zvitek sem jo ustavil.

"Zakaj pa mu ne pošlješ vseh in vprašaš kateri je najboljši?"

"Dobra ideja," je rekla in se nasmehnila. Nato je napisala novo pismo in mi ga pokazala.

G. Patrick Nurman,
ne vem, če se me spomnite, sem hči Alexandre Sanderson. Morda ste slišali, da so jo ubili, morda pa ne. Kakorkoli, pišem vam ne zaradi nje, temveč zaradi mene in mojega brata ter sestre. Vsi si vas želimo spoznati.
S spoštovanjem,
Alice Nurman

Prikimal sem, čeprav se mi je zdelo Alicino pismo smešno; kdo pri Merlinovih spodnjicah, bi svojega očeta, ki ga komaj spozna samo na hitro seznanil s tem, da je njegova bivša mrtva in vprašal, če ga lahko spozna?