Nova resnica

5. POGLAVJE

»Gremo! Pokonci !«
John je stal med vrati in gledal proti postelji, v kateri je zvita v klopčič trdno spala Lea.
Počasi je odprla oči in usmerila svoj pogled proti osebi med vrati.  Z desno roko si je pomela oči, ter še enkrat pogledala proti vratom.
»Koliko je ura ?«
»6:00. Vstani in si obleči trenirko. Tvoj trening se začenja.«
Vedela je, da vse skupaj ne bo lahko, vendar ni pa si predstavljala, da jo bo lepotec metal iz postelje ob rani uri zjutraj. Namrdnila se je in ponovno zakopala obraz v blazino.
»Mar nisem bil dovolj jasn z besedo vstani ?!«, je ponovno poskusil John, ki se mu zares ni ljubilo ubadati z uaspano najstnico. Ko se Lea ni zmenila za njegove besede, je zavil z očmi in stopil v sobo. Približal se je postelji in potegnil odejo z mladega dekleta. Leo je zmrazilo in skočila je v sedeči položaj. John se je hudomušno nasmehnil, »Tole dobiš nazaj šele zvečer, zdaj pa se preobleči in pridi na dvorišče za stavbo.« Odšel je iz sobe, skupaj z Leino odejo.
Gledala je za njim in vrgla glavo vznak. Hotela mu je reči, da s sabo nima nobenih drugih oblek, pa je že odkorakal iz prostora. Zagledala se je v strop in razmišljala. Ponoči je dobro spala, kar je bil ogromen napredek. Neglede na vse, pa ni bila vajena zjutraj vstati ne da bi jo v kuhinji čakal kakav in Nutella na polnozrnatem kruhu. Ob misli na to ji je zakrulilo v želodcu, ter jo resno zaskrbelo kaj imajo v tej hiši za zajtrk.
Končno je le vstala in odšla v kopalnico, ki se je nahajala v njeni sobi.  Bila je presenečena, ko je ugotovila da jo tam čaka trenirka. Črne pajkice in majica s kratkimi rokavi. Zraven pa je bilo tudi vso potrebno spodnje perilo. Na ogledalniku pa vsi potrebni higienski pripomočki.
Preoblekla se je in si spela dolge črne lase v trden čop. Obula si je superge, ki jih je našla ob vhodnih vratih sobe, ter stopila na hodnik. Ozrla se je levo in desno. Ni dobro vedela kje je izhod iz stavbe, v bistvu sploh ni vedela v katerem nadstropju se nahaja. Šla je desno in se trudila najti dvigalo ali stopnice. Kmalu je naletela ns znan obraz. Thomas je hodil proti njej.
»Si zatavala ?«, je vprašal z nasmehom na obrazu.
»Ja. Zamujam na trening.«
»Naj te pospremim do izhoda.«
Stopal je pred njo. Hodila sta po hodnikih, ki so bili očitno stanovanjski del, saj so bili polno sob kot je bila njena. Ko sta zavila levo, pa sta se znašla pred dvigalom. Lea je presenečeno ugotovila, da se njena soba nahja v 3. nadstropju. Z Thomasom sta se spustila v pritličje, kjer sta pot nadaljevala po ravnem hodniku.
»Tukaj sva. Izhod na vadbeni teren. John je dobr učitelj, zato ne skrbi.«
Lea se mu je prijazno nasmehnila in odšla skozi vrata.
Sonce je sijalo. Kljub temu da je bila ura komaj pol sedmih, je bilo dokaj močno. Lea ss je ozrla naokoli. Videla je ogromno površino prekrito z vadbenimi pripomočki. Bila sta dva poligona in eno strelišče. Na njem je bilo postavljenih osem tarč. Okoli vsega tega pa se je vila tekaška steza. John je stal pri enem izmed poligonov. Zlati soj sonca, je mladega fanta selal še toliko bolj nebeškega.
Lea je pristopila do njega.
»Dolgo si rabila. Sedaj pa na delo. Vidiš to tekaško stezo ? Teči po njej dokler ti ne rečem da odnehaj.«
Obrnila je pogled proti stezi.
»To je vse ?? Tekla bom in to je to??«
Svoj pogled je zopet obrnila proti Johnu, ta se ji je zazrl v oči.
»Ne. Tekla boš dokler ne rečem da odnehej. Lahko začneš.«
Obrnila se je in odšla na stezo. Začela je teči.
Minilo je 15 minut in John še vedno ni dovolil premora. Lea je sopla in tekla vedno počasneje. Opotekala se je in ni zmogla več. John jo je s srede vadbenega prostora opazoval.
»Odnehaj!«
Lea si je oddahnila in prisopla do njega. Zgrudila se je v sedeči položaj in globoko dihala. Sonce jo je žgalo in čutila je kaplje potu, ki so padale z njenega čela. John ji je podal steklenico vode. Vzela je in popila skoraj celo plastenko naenkrat. Pogledala je fanta, ki jo je gledal z zamišljenimi očmi.
»Saj vem, grozno kobdicijo imam.«
Nasmehnil se je,»Ni kriva kondicija. Neznaš razporediti svojih moči. V prvih petih minutah si porabila večino energije, za to si v naslednjih desetih omagala. Če bi svojo energijo pravilno razporedila, bi lahko tekla tudi eno uro.«
»Seveda...Kr naenkrat zmorem vse. Nočm biti tukaj, sploh nebi smela biti tukaj.  Želim samo domov.«
John se je usedel na tla nasproti nje.
»To ni moja stvar. Jaz te le treniram. Ampak vem da delaš nekaj neverjetno pomembnega. Nobenemu od naših agentov še ni uspelo najti Lio.«
Namrščila se je.
»Zakaj jo sploh moramo najti. Mislim zakaj Orlando ni že uzek zemlje. Kodeks nasledstva gor ali dol, tako ali tako nihče ne ve kje je dokument. Če pa je ubil mojo mamo, potem lahko tudi Lio.  Brez Lie in dokumenta pa mu nihče ne more očitati.«
John jo je pogledal.
»Ni tako preprosto. Lia je poročena s Franciscom del Rivo. On je vodja drugega kartela. Če bi se Orlando dotaknil njegove žene, bi to pomenilo vojno med karteli, kar pa ni v Orlandovem interesu.«
Lea se je prijela za glavo in pogledala v tla.
»Toliko je stvari. Nisem sposobna tega. Nisem kot ti in ostali agentje, želim le domov.«
John se ji je približal in jo nežno prijel za brado, ter dvignil njen otožni obraz.
»Vsak izmed nas je tisto kar mora biti. V življenju sprejemamo dolžnosti in naša naloga je, da jih opravimo. Sposobna si tega, kar zares želiš doseči.«
Gledal jo je v oči in ona njega. Vrjela mu je in za trenutek je strah izginil. Imela je občutek, da mu lako zaupa in da je z njim varna.
»Sedaj pa nadaljuj s tekom. Enako kot prej. Gremo!«, izpustil jo je.
Odvrnila je pogled od njegovih modrih oči in odšla tečt.
Vročina je pripekala, medtem ko je Lea neumorno tekla.