Nova resnica

11. POGLAVJE

Lea in Santiago sta na pot odrinila zgodaj zjutraj. Lei ni bilo ravno jasno, kje in kako je Santiago dobil avto čez noč, vendar si ni želela beliti glave z neumnostmi. Avto je bil skromen, ampak dokaj prostoren. Zmotilo jo je dejstvo, da nima registerskih tabelc, čeprav je opazila da je v teh krogih to zelo pogosto.
Santiago ji je odprl vrata, ter se nasmehnil. »Izvolite gospodična.«
Lea se je togotno usedla v avto. Santiago je odšel na drugo stran in prisedel, ter vžgal avto. Speljala sta.
Lea se ni ubadala z dejstvom, da sedi poleg popolnega neznanca, skozi misli ji je sililo nekaj drugega. John. Ni si mogla nehat predstavljat njegove podobe sredi tal.
»Veš pred nama je dolga pot, boš res skos tiho ?«, je neprijeten pogovor začel Santiago.
»Ne govorim z ljudmi, ki me ugrabijo.«, mu je odgovorila in gledala skozi okno. Peljala sta se po ulicah mesta. Lea je večkrat opazila majhne otroke, ki sami beračijo po cestah.
Santiago se je nasmejal.
»Agentka si, jaz pa neoborožen moški, kar pomeni da če bi želela bi mi lahko pobegnila že včeraj.«
Lea je obrnila pogled k njemu.
»Nisem agentka.«
»Boš pa to postala. Nerazumljiva agentka, ki misli le nase.«
Ob teh besedah je njegov nasmeh popolnoma izginil. Gledal je predse in stiskal volan.
»Zakaj jih tako močno sovražiš ? Agente ?«
»Ni pomembno. Ampak vrjami mi, niso dobri ljudje. Vsaj vodstvo ne.«
Lea se je spomnila svojega očeta in agentke Johnson. Resda sta bila oba zelo hladna in odtujena, vendar sta govorila in delala častno. Kljub temu pa ju ni poznala, je torej lahko trdila da sta zares poštena ?
»Vi pa ste dobri ljudje ? Lia hoče zgraditi šolo za otroke, kljub temu pa da ugrabiti lastno nečakinjo. In ali ni ona mafijka ? Zakaj torej gradi šolo namesto da bi prodajala kokain na ulicah ?«
»Ravno o tem govorim. Nimaš pojma o tem svetu. Lia ni mafijka. Del kartela je ker se je poročila s Federicom, to pa je storila zaradi svoje zaščite. Prav tako pa tvoja mami ni bila neka navadna prodajalka kokaina, bila je najboljša ženska kar jih je.«
Lea je zavila z očmi. Sybil ni poznala in je ni želela poznati. To žensko je krivila za dejstvo, da je sedaj vpletena v vse to.
»Kaj pa ti veš kakšna je bila...«, je potihem rekla.
»Vem da me je, ko sem imel tri leta pobrala na cesti in mi rešila življenje. Nosila me je domov popolnoma nemočnega in to v času ko he bila noseča s tabo. Torej ja vem, da je bila odlična ženska !«
Lea se je ob teh besedah zazrla v Santiaga. Videla ga je kot nemočnega otroka. To plat sebe je znal dobro skriti.
Zavil je z avtom pred majhno trgovinico. »Samo manjši opravek imam, takoj bom nazaj.«, je še rekel ko je odšel iz avta.
Po 10 minutah se je vrnil z dvema pištolama v rokah. Usedel se je nazaj na voznikov sedež.
Lea se je zganila in ga besno pogledala. »Kaj hudiča počneš ?!«
Pogledal jo je. »Na tej poti zna biti nevarno. Orlando ima svoje može, ki te skrbno iščejo, zato morava biti pripravljena na vse.«
Lea je vzela pištolo in resno pokimala.

Vozila sta se že vsaj dve uri. Razen Santiagovih občasnih opazk, je v avtu vladala predvsem tišina. Lea je opazovalo naravo, ko sta se peljala izven mesta. Kuba je bila res lep otok. Niti temni oblaki na nebu, niso mogli uničiti pogleda. Pogrešala je sončne dni, ki jih je bila deležna ob prihodu. Obrnila se je nazaj v avto, saj jo je zmotil zvok, ki je prihajal iz radia.  Pogledala je Santiaga z mrkim pogledom. On se je ozrl in nasmehnil. »Kaj ? To je odlična pesem.«
»Temu cviljenju ti praviš glasba ?!«
»Hej, to je zelo dober...«, glas se je ustavil.
Santiago je pogledoval v vzvratno ogledalo. Leo je njegov pogled prestrašil, zato se je ozrla nazaj in opazila velik črn avto, ki jr peljal ravno za njima. Pogledala je proti Santiagu. Temu se je videlo, da je postajal nervozen, ter še naprej pogledoval v vzvratno ogledalo. Zavila sta na dvosmerno cesto, takrat pa je drugi avto pospešil in zapeljal poleg njiju. Leo je začela grabit paranoja.
V naslednjem trenutku, se je okno avtomobila odprlo in starejši moški je držal pištolo v rokah. Lein utrip je pospešil in ravno pravi čas se je sklonila, saj je naboj poletel nad njo in na veliko srečo mimo Santiaga. Ta je po špansko zaklel in se z avtom poskušal čim bolje umakniti napadalcem. Moški iz sosednjega avta je še vedno streljal. Na srečo mu vožnja ni omogočala dovolj velike zbranosti za zadetek. Večinoma je zadel le vrata ali streho.
Lea je bila skrita za vrati in ob vsakem poku naboja je zacvilila. Santiago se je še vedno trudil ubežati napadalcem.
»Uporabi že hudičevo pištolo !!«, je zavpil nad njo. Lea se je zdreznila in odprla predal v katerem sta bili spravljeni nabiti pištoli. Eno je prijela in jo držala v rokah. Moški streli so za trenutek prenehali, saj mu je očitno zmanjkalo nabojev. Vendar ne za dolgo. »Nemorm. Nemorem tega.«, je začela panično ponavljati. Bila je na robu joka. Želela je, da bi se končno pojavil nek avto nasproti ali nek zavoj. Vendar ne, bila je le ravna cesta in oni na njej. Nikjer žive duše.
»Ne paničari. Jaz vrjamem vate.«
Ob teh besedah je pogledala Santiaga, ki je za hip obrnil oči s ceste in se ji nasmehnil. Bil je le stavek, ampak dal ji je moč. Spomnila se je lekcij z Johnom in vedela, da se mora boriti. Trdno je prijela pištolo in se počasi, ter previdno dvignila iznad vrat. Usmerila je pištolo proti moškemu, ter ustrelila. Zgrešila ga je in zadela streho avtomobila. Moški je bil nad strelom vidno presenečen. Lea se je zopet sklonila za vrata in razmišljala. Santiago je želel čimbolje pbdržati nadzor nad vozilom. Takrat pa se je Lea dvignila iznad vrat in z vso natančnostjo ustrelila. Zadela je sprednjo pnevmatiko avtomobila. Moškega je začelo zanašat in izgubil je nadzor. Avto je zletel s ceste v jarek.
Santiago se je obrnil in naglas zasmejal. Lea pa se je zadihano naslonila na sedež. Z roko je šla skozi lase, ter pogledala Santiaga. Tudi ona je bruhnila v smeh.
Odpeljala sta se naprej.

Na meji z drugim mestom sta naletela na neprijetno presenecenje.  Bila sta dva avta, ravno taka kot tisti ki ju je napadel.
»Orlandov kartel. Izogniti se jim morava. Najbolje bo, da se za danes umakneva s poti. V bližini je motel, tam bova prenočila in jutri nadaljevala.«
Morda bi morala oporekati, vendar od vsega je bila res utrujena in počitek bi se ji res prilegal, zato je le prikimala.
Santiago je zavil na stransko cesto. Po nekaj minutah vožnje sta ustavila pred razpadajočo stavbo. Uzela sta obe pištoli iz avta in odšla v hotel.
»Dos cuartos porfavor.«, je povedal na recepciji.
» Perdon, pero tenemos solo un cuarto. «
Santiago je zavil z očmi. »Le eno prosto sobo imajo.«
Super. Ravno to je Lea potrebovala, noč poleg njega. Jezno je zavila z očmi in se prijela za glavo.  Nista imela izbire, zato sta vzela sobo.
Večerilo se je in oba sta bila utrujena. Poleg tega pa tudi cel dan nista nič pojedla. Odpravila sta se na večerjo in po njej v sobo.