Nova resnica

6. POGLAVJE

Pot je kapljal z njenega obraza. Negibno je ležala na zeleni trati, sredi vadbenega terena. Sopla je in kašljala. V mišicah ni čutila niti najmanjșe moči za premik. Vročina ni hotela popustiti. Na Kubi je bila že tri tedne in v vsem tem času ni niti enkrat deževalo. Gledala je v zrak. Spomnila se je domačega vrta in poletnega poležavanja v viseči mreži, ter strmenja v modro nebo. Mama bi ji prinesla limonado in oče bi kosil travo, katere vonj bi vzdražil njene nosnice. Pogrešala je vse to, kajti v realnosti je ležala na trati po enournem teku in čakala na nova navodila.
»Zelo dobro. Tri tedne in tvoj tempo je končno ustaljen.«
Nad Leo se je dvigala senca. Miši#ast moški v črni ohlapni trenirki, s sivo oprijeto majico. John. Smehljal se ji je in ji ponudil roko. Prijela ga je in se dvignila nazaj na noge. Podal ji je steklenico z vodo. Naredila je pozirek in si obrisala potno čelo.
»Kako dolgo tečem jutri ?«, je z zanimanjem vprašala in gledala svojega trenerja.
»Jutri ne tečeš več. Tvoj tempo je urejen, dovolj je. Jutri se učiva kako se bojevati.«
Nekako je bila vesela teh besed. Tukaj je na misiji, da bi našla Lio in dokument, ter se spopadla z Orlandom če bi bilo potrebno. S tekom tega ne bo dosegla.
»So kakšne novosti glede Lie ?«
»Ne. Agentka Johnson daje vse od sebe, da bi jo našli. Vendar smo ze več tednov brez sledi.«
Tej podatki so jo rahlo jezili. Želela je le domov, tega pa brez Lie nemore storiti. Kako lahko ta ženska preprosto izgine ?!
»Pojdi se spočit. Jutri ob šestih začneva.«
»Vredu.«
Obrnila mu je hrbet in odšla proti stavbi. V teh tednih sta se z Johnom kar zbližala. Kljub temu je on vedno držal profesionalno distanco. Bil pa je edini, ki se je iz organizacije pogovarjal z njo. Z agentko Johnson ni veliko govorila, le občasno jo je na hodnikih vprašala kako se počuti. Njen oče pa se je le vsak večer ustavil v njeni sobi in vprašal kako napreduje treniranje. Ostali agentje se za njeno prisotnost niso zmenili.
Prispela je v svojo sobo. Odložila je športne čevlje ob steno za vrati, ter odšla pod tuš.
Naslednji dan je ob določeni uri že stala na vadbenem poligonu. John je prispel nekaj minut za njo. Oddložil je svojo črno torbo na tla in se obrnil proti Lei.
»Od sedaj naprej bojo tvoji treningi izgledali tako. Eno uro teka, zatem pa celo dopoldne namenjeno vadbi obrambe. Po kosilu imas eno uro počitka, zatem pa celo popoldne strelne vaje in vaje z orožjem. Se razumeva ?« 
John je strmel vanjo z odločnim in trdnim obrazom. Vedela je, da gre sedaj zares. Ni poti nazaj.
»Razumem.«
»Torej začni. Ena ura teka.«
Odšla je na tekaško stezo in začela teči. Tek ni bil težaven, saj se je v zadnjih tednih zares naučila razporediti svojo energijo. Tekla je lahko po eno uro počasnega teka, brez da bi jo to izčrpalo. Ena ura je hitro minila.
Lea je komaj spila požirek vide, ko jo je John že poklical.
»Pridi sem.«
Stal je na sredini vadbenega prostora. Lea je odkorakala proti njemu. Stala sta si nasproti.
»Pri bojevanju je najpomembnejša pozornost. Uporabiti moraš vse svoje čute in že vnaprej predvidevati udarec nasprotnika. Nasprotnik ze ne sme zmesti, vedno ga imej na očeh. Nikoli mu ne pusti za svoj hrbet.«
Gledal jo je v oči. Nasmehnil se ji je. Njegov nasmeh ji je napolnil trebuh z metuljčki. In njegove modre oči, v katere bi lahko gledalo do neskončnosti. V enem trenutku je strmela vanj s popolno predanostjo njegovi lepoti in v drugem je ležala na tleh in strmela v modro jutranje nebo. Med njenim strmenjem, je John dvignil nogo in jo udaril v desno nogo, s čimer jo je v trenutku podrl na tla.
»Naj te nasprotnik ne zmede. Tudi če je neskončno lep.«
John se je smejal. Lea je dvignila glavo in ga pogledala, ter zavila z očmi. Pomagal ji je vstati. Spet sta si stala nasproti.
»Dvigni desno nogo in me poskušaj brcniti.«
Lea je dvignila nogo in jo usmerila proti Johnu. Ta jo je v trenutku zgrabil in obrnil, s tem pa je Lea v trenutku zopet ležala na trdnih tleh, le da tokrat na trebuhu.
»Hitrost. Zelo pomembno je da so tvoji udarci natančni in hitri. Vedno !«
Sama se je postavila nazaj na noge in nadaljevala. V celotnem dopoldanskem treningu jo je zbil na tla še vsaj osemkrat. Kljub temu pa si je od treninga marsikaj zapomnila.
Po koncu jo je bolel vsak del njenega telesa. Skupaj z Johnom sta odšla na kosilo.
»Za začetnico ti je šlo dobro. Zelo dobro.«
Nasmehnila se je in ga pogledala.
»Osemkrat si me spravil na tla.«
»Če ti nebi šlo dobro, bi te petnajstkrat.«, ji je v nasmeh odgovoril.
Prišla sta do stavbe.
Popoldne sta se ponovno dobila, le da tokrat na strelišču. John je stal za mizo in v roki držal pištolo. Vanjo je dajal metke, ko je opazil Leino prisotnost.
»Takole. Nabita je. Tukaj imaš varnostno zaklopko. Sedaj je vklopljena. Sedaj izklopljena. Tukaj je sprožilec oz. petelin. Pazljivo delaj z orozjem, saj se izredno hitro sprozi. Jasno ?«
Rahlo je trepetala. Ni si mogla mislit da bo v roki držal smrtonosno orožje. Gledala je Johna, ki ji je kazal kje na pištoli se kaj nahaja. Strmela je in le kimala.
»Tako. Primeš pištolo in nameriš. Ravna linijs. Glej tarčo in se osredotoči na tarčo. In ustreli.«
Ustrelil je in zadel tarčo naravnost v sredino. Leo je ob poku streslo. Gledala je tarčo in razmišljala, kaj ni bilo če bi bil to živ človek.
»Sedaj pa ti.«
Podal ji je pištolo. Previdno jo je vzela v roke in strmela v tarčo. Dvignila je pištolo. Roke so se ji tresle, v želdcu je čutila tesnobo. Ustrelila je. Zadela je zrak. Metek je zletel mimo tarče v prazno.
»Za prvič je bilo kar...Am bilo je slabo. Ampak saj bo. Čez čas boš zadela tudi tarčo.«
Lea je podala pištolo nazaj Johnu in gledala proti tarči.
»Nisem ti. Nikoli ne bom. Vse skupaj je nesmisel.«
»Ne ni. Ti si pametna in močna osrba. Tek si uskladila po komaj treh tednih. Koliko ljudi poznaš ki lahko tečejo eno uro ? Tvoje borbene veščine so res še šibke, ampak imaš dobro držo in močne napade. Morda ti ne vrjameš vase, ampak jaz vrjamem vate...«, s temi besedami je stopil za njo. Obrnil jo je proti tarči. Ovil je svoje roke okolo njenega telesa, jo prijel za roke ter položil pištolo v njene roke, hkrati pa svojih ni umaknil. Držal jo je trdno.
»Usmeri vse svoje čute v tarčo. Ne misli. Le ustreli.«
Čutila je njegov dih na vratu. Njegovo bližino. Toplina njegovega telesa je žarela skozi njo. Usmerila je pogled proti tarči in ustrelila. Zadela je glavo tarče. Nasmehnila se je in obrnila proti njemu. Gledal jo je in se nasmehnil. Spet se je obrnila proti tarči.
Ves čas jo je gledal. Gledal jo je in razmišljal kako pogumna je. Nikoli ni čutil česa takega kot takrat ko jo je držal v objemu. Gledal jo je in se nasmehnil.
»Uspelo ti bo ! «