Nova resnica

10. POGLAVJE

Utrip srca. Prvi si je opomogel čut za vonj. Lea je vonjala smrad, ki se je šeril okoli nje. Počasi je odprla oči, ter dvakrat pomižiknila. Pogledala je okoli sebe in ugotovila da leži na vzmetnici, sredi tal preproste majhne sobe. V sobi je bilo eno okno in ena lesena vrata. Na stolu zraven vzmetnice je sedel fant in jo opazoval. Izvedela je že, da mu je ime Santiago, sedaj pa mora le izvedeti zakaj jo je ugrabil.
»Dobro jutro princeska.«, je spregovoril in se nasmehnil.
Lei je šel nasmešek precej na živce, vendar zmotilo jo je še nekaj.
»Čakaj...Pa saj govoriš...«
»Tvoj jezik ? Jap...«
Ob tej ugotovitvi je Lei rahlo odleglo, saj si ni mogla predstavljat da bi se sporazumevala z osebo, ki govori popolnoma drug jezik. Čeprav bi bil to lahko njen jezik. Ona bi morala znati govorit enako kot on. Počutila se je okradeno znanja. Spomnila se je dogodka iz prejšnega dne. Spomnila se je Johna ležati na tleh.
»Kje je John ? Kaj ste mu naredili ?!«
»Ah, pomiri se. Z njim je vse vredu. Pustili smo ga na tleh in zagotovo je našel pot domov oz. pot nazaj k organizaciji.« Govoril je, kot bi bila vse zanj le šala. Lei je to resno paralo živce. »Je pa prikupno kako je zaljubljen vate. No prikupno ali patetično, kakor vzemeš.«
Lei se je ustavil film. Kako si ta butlj drzne !! John ni zaljubljen vanjo. On je agent, ona pa najstnica. Nič od tega ni mogoče. Če bi bila pri močeh bi sesula rit tega puhloglavca.
»Kaj!!! John ni zaljubljen vame. Kdo sploh si ti in zakaj sem tu ?«
»No no....John je zaljubljen vate, saj agent po pravilih nesme spustiti pištole in se predati kartelu, tvoj Johny pa je naredil točno to in vse to le zaradi tebe.«, je odgovoril s popolnoma mirnim glasom.  Lea je morala zaviti z očmi.
»Sedaj pa naprej. Kdo sem ? Ime poznaš, torej kaj naj ti povem...A je dejsto da delam za tvojo teto pomembno ?«
»Delaš za Lio ? Kje je ona ?«
»Jap delam za Lio in moja naloga je da te pripeljem do nje. Nahaja se pa nekako daleč stran.«, je nadaljeval.
»Kako deleč stran ?«
» 4 ure vožnje.«
Zbrala je moči in se usedla na vzmetnico. Obrnjena je bila proti njemu.
»Zakaj hoče da me pripelješ k njej ? Mislim saj jo sama iščem...«
Njegov pogled se je zresnil. Zastrmel se je vanjo s svojimi temno rjavimi očmi. John je imel lepe modre oči, ki so dajale občutek varnosti in zavetja, ter neskončnosti, medtem ko so Santiagove temne oči izžarevale temo in skrivnostnos, ter nevarnost in drznost. Leo so pritegnile v hipu. Njihova temačnost in realnost. V trenutku se je zavedala kaj počne. Razmišlja o Johnu in Santiagu in ju primerja.
»Noče da prideš v njeno bližino z njimi. Recimo da ima Lia drugačne načrte s tabo, kot jih imajo agentje.«
»Kakšen je njen načrt z mano ?«, je vprašala.
»Hoče, da zemljo prepišeš nanjo. Tam želi postaviti center za otroke, jim dati prihodnost. Tega nemore btmrez tbojega podpisa.«
Lea je pomislila na dom in željo, da pride tja nazaj. Imela je dve možnosti in seveda je bila pomoč agentom boljša. Kljub temu mora priti do Lie in le on jo lahko tja odpelje.
»Dobro. Naredila bom to. Želim le domov.  Sodelovala bom s teboj in Lio. Želim le da se vse konča.«
Približal se je njenemu obrazu. Oddaljena sta bila za centimeter. Nasmehnil se je.
»Lažeš. Vidi se ti na obrazu. Ampak vseeno mi je. Samo do Lie te moram spravit potem pa bo ona poskrbela zate.«
Vedel je da blefira, vendar kako ?
»Res ti ni mar kajne ? Ni ti mar za ta kraj... Ni ti mar da je tvoja mama želela doseči nekaj dobrega za vse nas. Imaš njeno bojevitost, to sem videl ko si se branila. Imaš njeno neizmerno lepoto. Nimas pa njenega pogleda na Svet. Neveš kako je niti otrok ulice. Kako je spati pod škatlami ali na prostem hladu ulice. Res skoda, da tega nepoznas in nerazumes.«
Ves čas jo je gledal v oči. Bila sta si tako blizu. Govoril je iz lastnih izkušenj to ji je bilo jasno. Bil je iskren in stvaren.
»Morda me je strah videti Svet z enakimi očmi...«, je preplašeno odgovorila.
Prvič je rekla kaj takega. Vedno je bila le želja po vrnitvi domov, v Svet ki ga pozna. Morda si je to tako močno želela prav zato, ker jo je bilo strah dejstva, da prihaja iz Sveta, ki ga ne pozna in nerazume.
»Počakati morava na avto, zatem pa odideva na pot.«, je rekel Santiago in odmaknil pogled.
Lea mu je pokimala. Opazovala ga je, ko je korakal po prostoru in se presedal s stola na stol. Bilo je nekaj na njem, kar jo je vleklo k njemu. V trenutku se je znašla ujeta pod njegovim pogledom in besedami. Izgubila je ces nadzor. Lahko bi zbežala. Ga spravila na tla in pobegnila k Johnu,  k organizaciji. Ampak želela je ostati. Del nje ni mogel oditi. Vedela je, da se prava bitka šele začenja in ona jo mora bojevati. Zato je ostala.