Nova resnica

19. POGLAVJE

Avto se je ustavil na kraju, ki ga je Lea dobro poznala. Štiri ure vožnje, so bile potrebne, da sedaj stoji tu. Pred ogromno vilo in se sprašuje, kaj naj sploh stori. Morda bi se morala obrniti in pobegnit. Zrla je v ogromno stavbo. Bila je za ograjo. Na mestu, kjer jo je Santiago poljubil, preden so ga ugrabili.
Odprla je vrata ograje in stopila naprej. Odšla je do hiše in se spraševala ali je sploh sposobna videti Lio. Vrata so bila odprta. Bilo je že pozno zvečer, zato je okoli Lee bila le trda tema. V hiši je gorela luč. Lea je odprla vrata, ter stopila naprej. Kljub svoji neizmerni lepoti, je bila hișa drugačna kot tedaj, ko je Lea prvič stala v njej. Ni bilo dragih slik, ki bi krasile stene. Pohištvo je bilo zavito v folijo.
Ob nenadnem hrupu se je Lea zganila. Prihajal je iz salona, kjer ji je Lia predala mamin dnevnik. Odpravila se je v tisto smer. Vsi sedeži v sobi so bili poviti v folijo. Na tleh pa je čepela Lia in pobirala koščke stekla, ki so pripadali razbiti sliki sredi tal. Lea je stala za njenim hrbtom. Ženska na tleh se je urno obrnila in namerila pištolo vanjo. Ko je zagledala Lein obraz, si je vidno oddahnila in spustila orožje.
»A ste prišli pome ? Bila sem prepričana, da me agentje ne bodo iskali, saj jim to ni več v interesu.«, je rekla. Bila je oblečena v črno oprijeto oblrko in nosila črne salonarje. V desni roki je še vedno trdno držala orožje.
»Sama sem tu.«, je povedala Lea in strmela v osebo pred seboj.
»Se imaš namen maščevati ? «,  jo je vprašala Lia. Pištolo je odložila na povito mizo.
»Nimam orožja.«, ji je povedala Lea.
»Kaj torej hočeš ?«, je vprašala in privzdignila obrvi.
»Hočem vedeti, zakaj ? Zakaj si ga ubila ? Zakaj ga nisi le razorožila ? Bil je le nedolzen moški, kako si lahko ?«, v očeh so se ji nabirale solze.
»Naredila sem, kar je bilo potrebno. Če bi se trudila z odvzemom orožja, bi lahko on ubil mene. Lea, on je bil nedolžen moški, vendar če bi bili vlogi obrnjeni, on ne bi okleval.«, je z mirnim glasom povedala Lia. Na obrazu se ji je videlo, da ji ni niti malo žal.
» Tega neveš. Ubila si mojega prijatelja. Obsodila si me na življenje agentke.«, je besno rekla Lea. Stiskala je pesti in gledala Lio s popolnim sovraštvom.
» Kaj !? Ti boš nadaljevala s potjo agentke ?«, je presenečeno vprašala.
»Da. Moj oče me bo izuril. Sicer pa to ni tvoja stvar. Ti putuješ v Kolumbijo in jaz v Texsas.»
»Thomas. Seveda te bo izuril. Vse bi naredil, samo da ne postaneš kot Sybil. «, je vzdihnila Lia in se usedla na naslonjač.
» Kaj pa tebi mar ? Nikoli ti ni bilo mar zame ali zanjo.«, je besno rekla Lea.
»To je laž!! Vedno mi je bilo mar zate. Hotela sem, da si na varnem v New Yorku. To je želela tudi ona.«
Lei so težke solze polnile oči. Lio je sovražila enako kot Orlanda.
Zaradi Leine tišine je Lia nadaljevala.
»Ljubila je Thomasa. Ljubila ga je z vsem srcem, on pa je z vsem srcom ljubil svojo službo. Ni želel ostati z njo, rekel je da pri kartelu kot agent nima prihodnosti. Zapustil jo je...Zate ji vedel, pa kljub temu jo je hladnokrvno zapustil. «, je rekla.
Lea se je usedla na sedež, ki je stal nasproti nje.
»Morda če bi vedel zame, bi ostal...«, je začela, ko jo je Lia prekinila.
»Tvoj oče, te je po mnogih letih zopet našel in kaj je bila prva stvar, ki jo je storil ?? Zvlekel te jr v svoje posle.«
»Kaj pa si storila ti ?? Ubila si mojega prijatelja...Vi ste krivi. Vsi vi. Moj oče ima prav, nič dobrega ne pride iz teh krajev. Vi ste zločinci in morilci. Vsi. Kartele bi mogli iztiriti, kot agentje poskušajo.«, vse to je zletelo iz nje. V sevi je zadrževala jezo in žalost, ki sta morali na plan.
Lia se je trudila ostati mirna, vendar so jo Leine besede, popolnoma pretresle. Gledala jo je naravnost v oči. Bila je tako podobna Sybil, hkrati pa tako drugačna. 
Liin pogled se je obrnil in ustavil na osebi, ki je stala pri vratih. Tudi Lea se je obrnila v tisto smer, ter zagledala Santiaga. Stal je med vrati popolnoma prebledel.
»Nisem hotel motiti. Glede kart je urejeno.«, je izjavil, ter gledal Lio.
»Hvala Satiago. Prosim počakaj zunaj.«, mu je odgovorila Lia.
Santiago je pokimal, s pogledom ošinil Leo in odšel.
»Žal mi je, da tako misliš o nas...«, vstala je s sedeža, » Ampak vedi, da ne glede na vse, tvoje korenine izvirajo tu. Karteli in Kuba so del tebe, ravno tako kot tvoja mama. Jaz vem, da mi nikoli ne boš odpustila, vendar vzemi vsaj to.«, v rokah je držala Sybilin album. Podala ga je Lei.  Ta je vstala in se rahlo nasmehnila. Veliko ji je pomenilo imeti vsaj delček svoje mame ob sebi, kljub temu da je ni poznala.
»Sedaj pa imam še nekaj opravkov. Zato te prosim, da odideš.«, je rekla Lia po nekaj minutah.
Lea se je obrnila in odšla proti vratom.
»Lea ! «
»Ja ?«
»Para ser feliz, primero tienes que ser a gusto contigo misma.«
»Kaj to pomeni ?«,'je zmedeno vprašala Lea.
»Nauči se svojega rodnega jezika pa noš izvedela.«, ji je odgovorila Lia in se nasmehnila.
Lea je zavila z očmi in odšla iz sobe. Lia je gledala za njo in solza ji je spolzela po licu. Prosila je boga, da bi se zanjo vse vredu končalo.
Lea je stopila skozi vrata, ko je za sabo slišala glas.
»Torej sem zate morilec...«, je spregovoril moški, prislonjen na steno hiše, pri vhodnih vratih.
Lea se je obrnila in zagledala Santiaga. V treh dneh ga ni nič videla, saj so ga agenti predali najbližji bolnišnici. Sedaj pa stoji tukaj, pred njo s svojimi prelepimi očmi in temnimi lasmi.
»Ne. Nisi morilec. Nemorem pa verjet, da povsem kar je storila, se vedno delaš zanjo.«, mu je v obraz zabrusila.
» Kaj pa naj bi po tvojem storil ? Jokal za Johnom ? Lia je storila, kar je morala.«, ji je odgovoril in jo resno gledal. Lea je zajela dih, saj ni mogla verjet svojim ušesom. Počutila se je izdano.
» Ubila je nedolžnega moškega, kako hudiča je to prav ?!«
» John ni bil nedolžen fantek. Lia mi je povedala kaj si napisala na pogodbo, preden jo je zažgala. Vse bi dala organizaciji, samo ker te je on v to prepričal. In če mene vprašaš po teh pojmih ni bil pošten.«, ji je odgovoril in pogled obrnil v tla, ter zopet nazaj k njej. Njegov glas je bil otožen in prazen.
»Kaj pa ti veš o poštenosti ?! Nikoli nisi bil nič več kot nepomemben zločinec. Nevidni del kartela !«, besede so stekle iz njenih ust. V trenutku, ko je videla prizadetost na Santiagovem obrazu jih je močno obžalovala. Obrnila se je stran in se prijela za glavo.
Gledala je v daljavo, čeprav kljub temi ni nič videla, » Žal mi je. Nisem mislila tako. Samo težko je gledati tvoj obraz po vsem kar se je zgodilo z Johnom.«, je potihem povedala. Opazovala je zvezde in se spomnila kako je kot majhna punčka oboževala jasne poletne noči v družinski koči. Vsr bi dala da bi se vrnila tja.
» A zato odhajaš v Texsas ? «
» Mogoče. Nevem. Hočem postati agentka Santiago, moram postati to. Zaradi Johna. «
Stopil ji je za hrbet in jo objel okoli pasa. Glavo je naslonil na njeno ramo, ter tudi sam začel opazovati zvezde.
» Torej to pomeni konec za naju...«, ji je zašepetal v uho.
Obrnila se je k njemu. Še vedno jo je držal v svojem objemu. Roke mu je ovila okoli vratu , ter ga pogledala. Lomilo se ji je srce.
» Agentka in fant kot ti, ne bi delovala skupaj. Jaz grem svojo pot, ti pa svojo. Bojim se tega, kar prihaja, ampak ti si mi dal upanje. Vedno si rekel, da sem pogumna in pametna, no sedaj moram biti dovolj pogumna in pametna, da te izpustim iz tega objema in odidem.«, solze so ji ponovno stopile v oči. Postati želi agentka, ampak s tem za vedno izgublja njega. Gledala ga je v oči. Te temne oči, v katere so se začele tihotapiti solze.
Poljubil jo je. Dotik njegovih mehkih in sladkih ustnic. Čustva v njej so divjala, kot tornado. Hotela je ostati poleg njega, vendar to ni bilo mogoče. Morala se je odmakniti.
»Adijo Santiago...«, je še rekla, ko se mu je iztrgala iz objema, pobrala album, ki ga je odložila na tla in stekla k avtu.
Santiago je le nemo gledal, kako se je Lea odpeljala v neznano.

BESEDE AVTORICE:
S tem poglavjem končujem prvo zgodbo. Kako sem prišla do zamisli zanjo, nevem. Enostavno sem uporabila svojo domisljijo.  Veselo branje še naprej.
Majči22❤