Nova resnica

8. POGLAVJE

Megla je polnila ozračje. Sonce, ki je grelo zemljo vse te dneve je končno le  popustilo. Izza jutranje megle so se že kopičili oblaki. Neglede na to, da je na Kubi prelepo sonce in izredno toplo ozračje, je to še vedno otok, ki ima od maja do oktobra v večini deževne razmere.
Lea je stala pred stavbo in čakala Johna, ki jo bo pospremil v Pinar del Río in ji pomagal poiskati Lio. Agentka Johnson jima je prejšni dan dala jasna navodila in naslov osebe, ki je zadnja videla Lio.  Lea je iskreno upala, da bo vse šlo lepo po načrtu, brez večjih preglavic. Želela je le domov in bila je popolnoma prepričana, da ji tega nihče ne bo preprečil.
Pred Leo se je ustavil črn avtomobil. John je odprl okno na sovoznikovem sedežu. »Prisedi.« Nasmehnila se je in se usedla v avto, ki je odpeljal izpred velike stavbe. 

Vožnja je potekala mirno. Z Johnom sta klepetala o misiji in o njenem poteku. Lea je opazila, da tudi on želi da bi bilo vse v najlepšem redu.
Med potjo je šele ugotovila, kako je stavba organizacije zares oddaljena od mesta. Nekaj časa sta se vozila po ravni cesti, ki se jr že zdelo da ne pelje nikamor. Po nekaj minutah pa sta zavila v manjše obrobje mesta.  Lea je bila vajena velikih stavb New Yorka, tukaj pa je bila priča manjšim razpadlim hišam, ki so izkazovale veliko revščino. Ljudje, ki so hodili po ulicah, so bili oblečeni v skromna oblačila.
Avto se je ustavil pred majhno hiško. Imela je lesena vrata, v katerih so bile strelne luknje. Lea je stopila iz avta in se zagledala v hiso. Nad vrati je visel znak: ENCUENTRA TU DESTINO.
Lea je strmela v znak, ter se zatem obrnila k Johnu, ki je stal za njo. »Kaj to pomeni ?«.
»Najdi svojo usodo.«
»Zakaj ima to nad vrati ?«
»Zato ker je vdeževalka.«
Lea je zavila z očmi. Ničesar ni sovražila bolj kot prerokovanja. Ni se ji zdelo realno, da lahko iz kavnih ostankov povejo celo njeno prihodnost. Popoln nesmisel.
»Čudovito....«, je še dodala. Odpravila se je k vratom in jih odpahnila. Vstopila je v temen prostor, ki je bil popolnoma prazen. Naravnost pred njo pa so z stropa visele koralde, ki so tvorile mrežo. Le ta je prepričevala pogled v sosednji prostor. John je stopal za njo in zaprl vrata.
»Dober dan ? Je kdo tu ? «
Lea je obstala in strmela predse v mrežo korald.
»Entran.«, se je ogaslia ženska izza zavese.
Lea je zmedeno pogledala Johna.
»Pravi nama naj vstopiva«, ji je ta razložil.
Stopila je naprej in odgrnila zaveso korald. Pred seboj je zagledala starejšo žensko v rdeči prerokovalški obleki. Pred njo pa je stala miza na kateri so bile razverščene karte. Ženska se je nasmehnila,» Desean conocer su destino ?«
Leina prva misel je bila, kako se bo sporazumevala z žensko ki govori le špansko. Mama ji je večkrat pridigala naj se vpiše na španščino, pa je Lea temu nasprotovala.
»Ne govorim vašega jezika. Prišla sem, ker iščem vašo znanko Lio.«
Ženska se je zdrznila in ustnice so se spravile v eno ravno črto.
»Kdo si ?«, je odgovorila Lei.
»Moje ime je Lea. To pa je agent John Arly. Lia je moja teta in nujno jo moram najti.«
Po tem stavku je imela občutek kot da izdaja svojo mamo in očeta. Rekla je da išče svojo teto, ko pa dobro ve da je se nikoli ni videla. To jo je rahlo zabolelo.
»Tvoja teta ? Pa saj ti si...ti si...Ti si Sybilina hči.«
Lucia je bila vidno ganjena. Gledala je dekle pred sabo, kot bi videla duha. Še predobro se je spomnila Sybil in njene smrti. Ves Pinar del Río se je spomil dne, ko je Orlando ubil svojo sestro in ostal nekaznovan. Pred njo pa stoji njena hči Lea, ki o tem svetu očitno nima niti najmanjše ideje.
»Svojo teto iščeš zaradi dokumenta.», je nadaljevala. Tokrat s strogim glasom.
»Ja. Rada bi našla dokument in zatem odšla domov v New York.«
Lei je bilo rahlo neprijetno, da vse to razlaga tujki. Še bolj neprijetna pa je bila Johnova tišina, saj je le stal v ozadju in opazoval dogajanje.
»Ni moja stvar in tudi povedala ti bom kje je Lia,, vendar vedi da tvoja mama ni dala te zemlje tebi za to da bi jo ti podarila njim.«, pomignila je proti Johnu.  Vedela je da bo dekle našlo Lio slej kot prej za to se ni bilo vredno upirati. Vedela je tudi, da je Sybil na tej površini želela zgraditi center za otroke, kjer bi se lahko zbirali in tako ušli kriminalu. Njena hči tega očitno ne bo izzpolnila.
»Zemlja me ne zanima. Želim le domov. Torej mi povejte, kje je Lia ?«
Lea se je zavedala svojega tona in tega da govori kot zadnja razvajena smrklja, ki želi domov, vendar ni zmogla govorit drugače.
»Povem ti...Takoj zatem, ko pogledava tvojo prihodnost.«, je rekla Lucia in se ponovno nasmehnila.
»Kaj ?! To me ne zanima.«
»Mene pa. Sedi ali odidi praznih rok.«
Lea je togotno prisedla nasproti Lucie. V zadnjih mesecih jo res vsi izsiljujejo, kar je postalo že rahlo zoprno.
Lucia je pred njo razpostrla 5 kart.
»Izberi eno.«
Lea je izbrala. Lucia je ponovila postopek se štirikrat, tako da je imela Lea pred seboj pet kart. Lucia je na to vse karte razprla. Gledala je v njih in preučevala. Z rokami je gladila površino, kot bi želela začutiti moč iz kart.
»Strah te je. V negotovosti si. Ne najdeș pravilne rešitve. Vidim tudi boj. Borila se boš kot lev in uspela. Karta ljubezni igra zelo pomembno vlogo. Vidim dva moška. Eden nosi črno barvo in drugi modro. Torej dobro proti slabem. Ljubila boš enega izmed njiju z vsem svojim srcem. Ugotovila boš kdo sploh si.«
Lea je prisluhnila vsaki besedi, ki jo je Lucia izgovorila. Ne vrjame v prerokovanje, vendar vse kar ji je povedala je govorila s srcem in dušo.
»Am...Hvala. Sedaj pa naslov«, je odgovorila in gledala žensko v oči. Lucia je zadržala pogled, zatem pa na nov list papirja napisala nov naslov.
»Srečno.«, je še rekla.
»Hvala.«, je odgovorila Lea in ustala ter odšla. John je Lucii le pokimal v slovo in tudi sam sledil Lei.
Ko so se vhodna vrata zaprla, je Lucia vstala iz svojega sedeža ter pobrala telefon z mize. Vtipkala je številko, in po treh zvonenjih jo je pozdravil glas na drugi strani.
»Lia. Sybilina hči je bila pri meni.«