Nova resnica

13. POGLAVJE

Sončni žarki so že sijali v motelsko sobo. Lea je še vedno trdo spala, zavita v odejo. Santiaga pa je svetloba v sobi prebudila. Dvignil se je v sedeči položaj in si pomel oči. Pogledal je proti postelji in se nasmehnil sam pri sebi. Vstal je in si oblekel majico, ki jo je prejšni večer vrgel na tla. Od spanja na tleh ni bil ravno spočit, vendar doživel je že hujše reči. Spanje na mrzlem betonu ulice je velikokrat hujše kot spanje na tleh tople motelske sobe. Ko se je oblekel je šel do postelje, da zbudi Leo. Videti je bila tako mirna in prikupna. Moral si je priznati, da je bila prava lepotica. Spomnil se je včerajšnega poljuba. Kako jo je držal in topline njenih ustnic. Želel si je, da bi se poljub ponovil. Nikoli še ni čutil česa takega do nikogar. Ko je gledal njen spokojen obraz in mirno spanje, si je želel da bi bilo tako za vedno. Želel si je, da ji ne bi bilo treba vstat in odit iz te sobe, ter se borit za svojo svobodo. Naredil bi vse da jo zaščiti.
Umaknil je šop las z njenega lica. Takrat se je zaspanka prebudila.
»Dobro jutro. Predlagam da hitro ustaneš, saj moreva čimprej na pot.«, ji je rekel.
V odgovor ga je le zaspano pogledala in ustala.
Odšla sta iz sobe, v vežo motela. Tam se je Santiago ustavil.
»Si lačna ?«, je vprašal.
Seveda je bila. Vsak normalen človek mora zjutraj nekaj pojesti.
»Ja. Samo saj nimava denarja. Kar sva imela si porabil včeraj za sobo.«, je odgovorila.
»Jp res je. Na srečo poznam zelo hiter način za zaslužek.«
Nasmehnil se je in pogledal dekle za  sprejemnim pultom.
Lea je gledala njega in sledila pogledu. Hitro je razumela kaj je mislil.
»Pa ne me zajebavat !«, je rekla in ga grdo pogledala.
»Ah daj no...Samo par pesov, sploh nebo opazila. Sedaj pa pojdi in jo zamoti.«
»Ti nisi normalen. Vidiš zato sodelujem z agenti, ker oni ne kradejo. Bogo dekle je delalo več dni za ta zaslužek, nemoreš ji ga kat uzet.«
Santiago je zavil z očmi in jo pogledal.
»Ja res je boga. Oh, kako je garala. Zakaj hudiča je bila pa včeraj ena druga za pultom ? Tole dekle je šele prišlo sem in glede na nasmešek ni prov nič garala. Sedaj pa apravi svojo ritko v akcijo.«
»Ne!«, je nasprotovala Lea.
»Bi rada jedla ali ne ?«
Lea je nejevolno prhnila. Imel je prav, res je bila lačna in ne bi se branila skodelice kave. Namenila mu je še en grd pogled in odšla proti pultu.
Dekle ji je namenilo vso svojo pozornost. Lea jo je hitro spravila izza pulta. Medtem pa je Santiago stopil pred blagajno in uzel denar.
Iz motela sta pobegnila kolikor hitro je šlo. Avto ju je čakal točno tam, kjer sta ga prejšni večer pustila.
Odpeljala sta se in kmalu zavila do bližnje trgovine.

»Počakaj zunaj. Samo po hrano grem.«, je rekel Santiago in šel v trgovino.
»Ne pozabi kave!!«, je Lea zavpila za njim in upala da jo je slišal.
Naslonila se je na zid trgovine. Razmišljala je o tem, da bo danes najverjetneje spoznala Lio. Zaradi nekega razloga, si njene podobe ni mogla predstavljat. Spomnila se je na mamo in na to, kako so se vsi celo življenje spraševali zakaj ji ni bolj podobna. Edini razlog pa je vedela le ona. Zato, ker ni bila njena hči. Mary je bila najboljša mama in oseba, kar si jih dekle lahko zaželi. Že misel, da ni njena mama jo je močno zabolela. Spomnila se je kako ji je Thomas povedal celotno zgodbo, resnico. Bolečina zaradi tega je bila še vedno zelo močna.  Danes je bilo ozračje vroče in suparno. Lea si je želela narediti čop, pa je ugotovila da je pustila elastiko v avtu. Odmaknila se je od stene in v avtu poiskala elastiko. Zaprla je vrata avtomobila in si začela delat čop, še vedno obrejena proti avtu. Začutila je roko na rami. Sunkoma se je obrnila in spravila nasprotnika na tla. Moški je zastokal in se prijel za roko. Lea je bila osupla, ko je zagledala osebo ki ležii pred njo. Bil je John.
»Sedaj vsaj vem, da so treningi pomagali...«, je rekel in se pobral s tal.
»Kaj delaš tukaj ??!!«, je nervozno vprašala. Bila je vesela, da ga vidi, saj je nazadnje ko sta bila skupaj ležal v mlaki krvi. Kljub temu pa se je bala njegovega odziva, ko bo ugotovil da je bila ves čas s članom Liinega kartela.
»Iskal sem te povsod. Thomas in Louise sta skoraj popolnoma znorela, ko so me našli samega. Kje hudiča si bila ?!!«, je vprašal.
»Bila sem z....No v bistvu napredujem na misiji.« Ni se popolnoma zlagala, vendar deloma pa. Johnu ni nikoli do sedaj lagala in počutila se je krivo, saj ga je res skrbelo. Za trenutek se je spomnila, ko jo je prvič učil streljat in jo je držal v svojem objemu. Počutila se je tako varno. Ta občutek je prekašal le še en občutek.
»Kako si napredovala ? Zakaj se nisi vrnila v organizacijski center ? Morala bi me najti...«
Prekinil ga je pritisk pištole na tilnik.
»Če se samo premakneš sprožim. Sedaj se pa počasi obrni in stopi stran od dekleta.« Santiago je stal za njim in meril pištolo v njegovo glavo.
»Santiago spusti pištolo !!«, je zavpila Lea.
John se je počasi obrnil in medtem izza pasa potegnil svojo pištolo. Držal jo je trdno nasproti Santiaga. Ta svojega orožja ni umaknil.
»Nehajta !«, je ponovno zavpila Lea.
»Lea umakni se. Lahko je iz Orlandovega kartela...«, je rekel John.
Ni vedela kaj storiti. Poznala je Johna in je vedela, da ne bo sprožil brez povoda, prav tako pa je vedela da mu no Santiago dal povod. Pognala se je in stopila med obe pištoli. Oba moška sta trznila. Lea se je obrnila k Johnu.
»Spusti pištolo. On me bo odpeljal do Lie. Iz njenega  kartela je.«,mu je prigovarjala.
»Ni pomembno. Še vedno je kriminalec in nemislim spustit orožja dokel ga on ne spusti in oddrine od sebe.«, je odločno rekel John in gledal Santiaga.
Lea se je obrnila k temu.
»Pol pa ti spust pištolo.«, je rekla.
»Rajš umrem, kot da predam pištolo agentu.«, je odgovoril ne da bi odvrnil pogled od Johna.
Lea je oba jezno premerila. Stopila je iz sredine in odšla do avta. Jon in Santiago sta medten še vedno merila drug v drugega, brez nobene odvrnitve pogleda. Lea je iz predala uzela pištolo. Usmerila je v zrak in dvakrat ustrelila. Oba sta se zdrznila in jo pogledala, pri tem pa spustila pištoli nižje. Lea se je pognala naprej in izbila Santiagu orožje iz rok, ter ga spretno pograbila.
»Tako, sedaj ni oborožen. Odloži pištolo John.«, je rekla.
Ta je še enkrat pregledal Santiaga in odložil pištolo.
»Sedaj pa povej kdo je to ?«, je dodal John in pogledal Leo.
»Ime mu je...«, je začela, ko jo je Santiago prekinil.
»Ime mi je Santiago in zadnje dva dni sem ohranjal Leo pri življenju. Drugega pa nemislim razglabljat z agenti. Še posebaj  ne tistimi, ki imajo otroško barvo las.«
John se je namrščil, Lea pa je zavila z očmi.
»Malo si se zafrknil, ker Lea je agentka.«, mu je z nasmeškom odgovoril John.
Santiago je zajel sapo, da bi mu nekaj zabrusil nazaj, ko se je vmešala Lea.
»Sedaj pa dovolj ! Santiago me bo odpeljal k Lii. Ta hoče, da zemljo prepišem nanjo.«
»Kaj ?!? To je čista neumnost. O tem moramo obvestiti ostale agente in šele zatem jit k Lii. Tebe in njega peljem nazaj v organizacijski center.«
Santiago se je zasmejal.
»Ja itak. Pol se boš pa zbudu.«, mu je rekel.
»V to nočem umešavati ostalih agentov in tudi Santiago ne bo povedal kje je Lia. Moram jit z njim.«, je rekla in ga pogledala v oči.
Vse svoje življenje je bil zvest organizaciji, in če ji sedaj dovoli oditi bo kršil pravila. Vendar v njenih očeh je videl, da ve kaj počne. Šele sedaj, ko je stala pred njim živa in zdrava si je lahko oddahnil.
»Prav. Vendar pod pogojem, da grem s tabo.«, je rekel.
»Niti slučajno!!!«, je vzkliknil Santiago.
»Dogovorjeno.«, je končala Lea.
»Ne ni dogovorjeno ! S tem blond idiotom jz negrem nikamor !«, jr nadaljeval Santiago.
»O pa boš šel! Drugače bom lastnoročno zvlekla tvojo rit v organizacijski center. Jasno ?!«
Grdo je gledal in se pačil. Ni pa hotel tvegati tega, da bi izgubil zaupanje pri Lii, le zaradi enega agenta.
»Prav.«, je rekel. »Vendar mu je zaupam.«
»Ni pomembno kdo komu zaupa. Sedaj pa pojdimo. In kje je moj zajterk ?«
»Na tleh.«
»Res odlično.«
John se je usedel zadaj, Lea in Santiago pa spredaj.
Skupaj so se odpeljali izpred trgovine.