Nova resnica

7. POGLAVJE

Zrezek in krompir. To je Lea gledala, ko je sedela za mizo v jedilnici. Okoli nje je bilo polno agentov. Vsi so jedli, se pogovarjali in zabavali. Prostor je bil v primerjavi z ostalimi deli zgradbe skromen in majhen. Kuharji so bili prijazni in hrana je bila dokaj dobra. Zadovoljna je bila tudi s ponudbo kave, saj je bila ta vedno na voljo. Vsak pač rabi odmerek kofeina.
Poleg nje ni nihče sedel. V organizaciji je bila že dobra dva meseca, pa ji nihče nikoli ni namenil posebne pozornosti.
O Lii še vedno ni bilo novosti. Lea se je pridno urila z Johonom in v tej smeri tufi odlično napredovala. Ravo to jutro ji ga je uspelo prvič spravit na tla. Ko ji je obrnil hrbet se je pobrala in mu zadala udarec v koleno, s čimer se je v trenutku prevrnil na tla. V odgovor se ji je le prijazno nasmehnil. Lea ni vrjela v ljubezen, kljub temu pa je mogla priznati da so ji tej nasmehi v zadnjih dveh mesecih dajali upanje. Johnu je neizmerno zaupala in mu dovolila, da jo je vodil. Zavedala pa se je prav tako dejstva, da bo po koncu misije odšla in ga nikoli več ne bo videla. Ob misli na to jo je stisnilo v srcu.
»Hitro pojej. Tarče se ne bodo same ustrelile.«
Na mizo se je naslanjal John. Gledal jo je in se ji smehljal. V rokah je drzal pladenj s hrano in ga odložil nasproti nje. Usedel se je in začel jesti. V vsem tem času, ko je bila tu, John ni nikoli jedel v njeni bližini ali se z njo pogovarjal izven treningov. Danes pa sedi tu, poleg nje.
»Izboljšuješ se. Danes si me dobro spravila na tla.«
»Nasprotniku nikoli ne obrni hrbta.«, mu je odgovorila in se zasmejala.
»Res je. Hitro se učiš.«
Le nasmehnila se je in rezala zrezek. John je bil prijazen in časten fant. Nekaj pa ji ni dalo miru...
»Kako si postal agent ?«
Dvignil je pogled od krožnika in se zastrmel vanjo. Pogoltnil je slino. V tiste prelepe modre oči, ki so izžarevale srečo se je prikradla bolečina.
»Moj oče je bil bankir. Dostop je imel do vseh pomembnih sefov in dokumentov. Mafija ki je to vedela je nekega večera prišla k nam domov in ubila mojega očeta in mamo. Mene niso našli. Mama me je skrila v omaro. Imel sem 6 let. Našli so me agentje FBI in me predali tej vladni organizaciji. Tukaj so me vzgojili in iztrenirali v agenta.«
Utihnil je in strmel predse. Ko je obmiknil se je Lea zdreznila.
»Zakaj te preprosto niso dali v rejo ? Ali v posvojitev ?«
»Bil sem prestar in videl sm dogodke. Vedel sm da je bila mafija.«
»Žal mi je za tvoje starše. Nemorem si misliti, da bi se mojim kak zgodilo.«
»Ti ni nikoli žal zanjo ? Za Sybil...Ona je bila tvoja mama.«
V resnici ji ni bilo žal. Sybil je bila neznanka. Zgodba, zaradi katere ona zdaj plačuje kazen.
»Nemoreš jokati za tistim, česar nikoli nisi imel.«
Ni ji bilo mar za Sybil, pa kljub temu ji je po licu spolzela solza. Obrisala jo je in položila pribor na pladenj. Vstala je in pogledala Johna.
»Se vidiva na strelišču.«
John je gledal za njo, ko je odkorakala iz prostora.
Kasneje na strelišču je Lea zadela vse tarče. V streljanju je bils že skoraj naravni talent.
Zaslišala je ploskanje in se obrnila v smeri zvoka. Nasproti nje je stala agentka Johnson.
»Odlično merite gospodična Lea. Prihajam, ker imam novice za vas. Pospremite me v tehnološko sobo.«
Lea je odložila pištolo in se ponovno ozrla k agentki. John je stal za Leo in enako strmel v agentko.
»Kakšne so novice ?«, je vprašala Lea.
»Novice so o Lii.«
Po teh besedah se je obrnila in odšla nazaj proti stavbi. Lea in John sta ji brez pomislekov sledila.
V računalniški sobi jih je že čakal Thomas. Agentka Johnson je stopila pred elektronsko tablo in rekla.
»Lia je bila včeraj videna pri tej ženski. Njeno ime je Lucia Alvarez.«
Na tabli je bila slika starejše ženske. Oblečena je bila v ohlapno krilo.
»Sumimo da sta prijateljici in če je temu tako, potem bo ona najbolje vedela kje se Lia nahaja. Z Johnom se jutri odpravljata v mesto poiskat to žensko. Tukaj imata naslov.«
Louise je izročila Johnu majhen kos papirja.
»Jutri ? Torej se njena misija prične jutri ? «, je odgovoril in gledal agentko.
»Ja.«
»Ni še pripravljena za delo na terenu...ona rabi še vsaj nekaj vaje...«
Lea je pomislila, da je to končno njena možnost. Lahko bo odšla domov. Končno je na pravi sledi.
»Grem !«, je odločno rekla.
»Odlično. John gre s tabo. Hočem poročilo o vsem. Jasno ?«
»Jasno!!«, sta v en glas odgovorila oba.
Jutri bo končno dobila priložnost da se njena misija začne in konča. Jutri je je GAME ON !