Nova resnica

14. POGLAVJE

»Ima ta kripa sploh klimo ?«, je vprašal John. Stali so ob prašni cesti in pili vodo, ki so jo kupili na bližnji črpalki. Vozili so se že nekaj ur in vročina ni želela popustiti, le v daljavi so se videli temni oblaki.
Santiago ga je grdo pogledal.
»Ja ima klimo gospod popolni....Samo da mogoče rahlo ne dela....«, je povedal in obrnil pogled v tla.
»Pha, se mi je zdelo. Če bi potovali z mojim avtom, bi klimo imeli.«  je posmehljivo povedal John.
»Ja in če bi potovali s tvojim avtom bi nas agentje izsledili.«, se je vmešala Lea.  Ker od nobenega ni bilo odgovora je nadaljevala, »Sicer pa dobro dane, da se malo odpočijemo.«
John se je nasmehnil, »Seveda dobro dene. Po tej divji vožnji vsaka stvar dobo dene.«
Santiago je dvignil pogled, » Mogoče bi jaz vozil bolj umirejeno, če mi nekdo ne bi konstantno najedal z zadnjih sedežov.«
»Da sva na jasnem, jaz ti nisem najedal, samo govoril sem kako vozi, ker čisto slučajno nimaš pojma.«, mu je nazaj zabrusil John. Takrat se je vnel prepir. Lea je zavila z očmi in se oddaljila od avtomobila. Stopila je nekaj korakov stran od avta, da bi si pretegnila noge. Cesta je bila popolnoma prazna, saj so se trudili izogniti meji z nasprotnim mestom. Po Santiagovih izračunih so od mesta oddaljeni še vsaj uro vožnje.
Lein pogled se je naenkrat usmeril v točko. Po cesti se je peljal črn avto. Model avta je takoj prepoznala, bil je isti kot tisti, ki ga je ustrelila z pištolo.
»Fanta !! Težave prihajajo!«, je zavpila in stekla nazaj k avtu. John in Santiago sta ob kriku pogledala v njeno smer in zagledala isto kot ona. Hitro so se usedli v avto, pripravljeni na odhod.
Z druge strani ceste je pripeljal še en isti avto in močno zavil, ter zaprl pot. Prvi avto je storil enako.
»Sedaj smo ga pa rahlo najebal.«, je rekel Santiago in gledal blokado.
»Kaj pa sedaj ??«, je panično vprașala Lea.
»Sedaj se bomo pa borili.«, je dokončal stavek John.
Iz avtov so stopili štirje moški. Vsi so imeli v rokah orožje, ter stermeli v avto.
»Nočem zbijat pozitive, ampak oni so štirje, mi pa trije. In mi mamo dve pistoli, oni pa štiri.«, je rekel Santiago in pogledal osebi poleg njega.
»To ni pomembno. «, je odgovoril John, ne da bi umaknil pogled s moških, ki so le negibno stali pred avtom.
»Resno ?! To ni pomembno ? Razmerja ti pa niso glih šla v šoli.«, mu je rekel Santiago in se nasmehnil.
Lea je le negibno sedela in opazovala moške. Spomnila se je, kako je streljala na avto in postalo ji je slabo.
»Zakaj ne streljajo ?«, je vprašala.
»Potrebujejo te. Ne bodo tvegali, da te zgubijo.«, ji je odgovoril John.
»Ven grem. Vzela bom pištolo in se borila. Ne bodo me poškodovali, medtem ko vaju z lagkoto ranijo in ubijejo. Jaz grem vidva pa ostanita tu in se ne ganita.«, je rekla Lea in vzela pištolo v roke. Zajela je zrak.
»Si nora !! Nemoreš iti sama tja med njiju. Lahko se poškoduješ.«, je nervozno stresel iz sebe Santiago.
»Pojdi !«, je dejal John.
»Kaj ?! Sj sem vedu da nisi normaln. Tolk o lojalnosti agenta do agenta.«, je ponovno vzkipel Santiago.
»Morda jaz za razliko od tebe vrjamem vanjo.«, je zaključil John in jo pogledal s ponosom v očeh.  Lea se mu je nasmehnila in odprla vrata avtomobila. Stopila je ven in zopet zajela dih. Naredila je korak proti moškim, ki so stali v ravni vrsti.
»Gospodična Lea. Prosimo vas, da odidete prostovoljno z nami, do gospoda Orlanda.«, je dejal eden izmed mož.
»Z veseljem. Imam le eno težavico...Nočem spoznati svojega strica.«, po tej besedah je sunkoma dvignila nogo in zbila moškega na tla. Dva sta jo poskušala zgrabiti, vendar se je spretno umaknila, ter se nesrečno spotaknila ob kamen. Na tleh je ponovno brcnila z nogo in oba moška spotaknila na tla. Takrat je pograbila pištolo in ustrelila presenečenega četrtega moškega v glavo. Omahnil je nazaj in obležal. Prvi moški se je pobral, skupaj z ostalima dvema in usmeril orožje proti Lei. Ostala dva sta svoje orožje izgubila med padcem. Videti so bili zelo razjarjeni. Lea, še vedno leže na tleh, se je trdno oklepala pištole.
»Brez nepotrebnega oklevanja !«, je rekla in ustrelila. Moškega je zadela v srce in tudi ta je omahnil nazaj. Lea se je pobrala in opazila oba moška, ko sta želela pobrati svoji orožji. Enega je v hipu ustrelila v hrbet. Drugemu pa je pištolo uspelo pobrati, vendar preden se je obrnil, mu je Lea zadala smrtonosni strel v vrat.
Vsi moški so ležali na tleh v mlakah krvi. Lein adrenalin je popustil. Med streljanjem, se ni zavedala kaj pravzaprav počne, sedaj pa je dojela kaj je storila. Ubila je štiri žive ljudi. Padla je na kolena in odvrgla pištolo. Strmela je v prizor pred sabo in začela panično jokati.
Santiago je stekel iz avta k njej in jo trdno objel.
»Hej, je že vredu. Borila si se. Premagala si jih. Vse je vredu, tukaj sem.«, ji je nežno prigovarjal.
John je stal in ju opazoval.
Lea se je trdno oklepala Santiaga. Zavila se je v njegove prsi in jokala. Ni želela videti krvi na tleh. Sililo jo je na bruhanje.
Po nekaj minutah se je zbrala in odšla proti avtu. John in Santiago sta ji sledila. V tišini so se odpeljali naprej. Avta, ki sta zastirala pot, sta John in Santigo odrinila.
Po eni uri vožnje so prispeli, pred ogromno hišo, malo ven iz mesta. Bila je visoka in razkošna vila. Take so za Kubo dokaj ne običajne. Izstopili so iz avta.  Na stopnišču pred hišo je stala ženska oblečena v služabniško uniformo.
»Pozdravljeni. Gospa Lia vas pričakuje.«