Nova resnica

12. POGLAVJE

Po končani večerji sta se Lea in Santiago odpravila v sobo. Bilo je neprijetno, da si jo morata deliti, vendar na nek način je bilo po tako napornem dnevu obema vseeno. Za večerjo je bila neka vrsta obare, v kateri nisi točno vedel kaj ješ. Lea je kljub temu pojedla dva krožnika, saj je po celem dnevu imela občutek da bi lahko jedla tudi nore gobe, samo da bi jedla. 
Santiago je odprl vrata sobe. Vstopila sta v manjso sobico. Takoj za vhodnimi vrati je bila kopalnica in nasproti postelje je stal  majhen črn televizor. Ob steni je stal predalnik.
Lea in Santiago pa sta se s pogledu ustavila le na eni stvari. Postelja je bila le ena.
»No očitno bom danes spal na tleh.«, je rekel in se nasmehnil.
»Ne. Saj lahko jas spim na tleh...«, mu je hitro odgovorila Lea. Pravzaprav ji ni bilo pomembno kje spi, želela je le zapreti oči in vsaj za nekaj trenutkov pozabiti na vse okoli sebe.
»Hej, danes si ustrelila avto, zaslužiš si popoln počitek. Razen če...Oba spiva v postelji...«
Grdo ga je pogledala.
»Ali pa tudi ne....Mislim ja bom kr na tleh.«, se je hitro popravil.
Odložil je pištoli na predalnik in si sezul čevlje.
»Nevem zate, ampak meni bi se dobra prha prav prilegla. Tako da grem pod tuš.«, je še rekel in izginil v kopalnico.
Lea se je sesedla na posteljo. Tudi njej bi prha prišla prav. Tudi zamenjave oblačil se ne bi branila, saj so vsa ki jih ima v njeni sobi v organizacijskem centru, no vsaj tista ki jih ji je dala organizacija.
Začela je razmišljat o današnjih dogodkih. Orlando in njegovi možje že vejo, da potuje s Santiagom. Poskušali jo bodo ustaviti, prav tako kot danes. Ni vedela kaj jo čaka, vendar je čutila da ne bo dobro. Ob misli na moškega v avtu, ki je streljal nanjo, jo je zmrazilo po telesu. Branila se je in streljala nanj. Streljala je na moškega. V očeh je čutila kako se ji nabirajo solze. Naenkrat jr vse prišlo zanjo. V tem trenutku je dojela da vse to ni le šala. Opravka ima z pravimi karteli in nevarnimi ljudmi. Ona pa je želela le domov. Domov k mami in očetu, ter prijateljem.
Spomnila se je domače sobe in vonja njenih blazin. Spomnila se je zabav, ki sta jih starša prirejala vsak vikend. Vedno je bila na njih središče pozornosti. Toby, Zoey in Kiara so jo vsako jutro čakali, da grejo skupaj v šolo, sedaj pa to počnejo brez nje. Del nje bi najraje pobegnil iz te sobe in stekel domov, vendar drugi del ji je govoril da dela prav. Kljub temu ni mogla zaustaviti občutka žalosti, strahu in domotožja, ki so napolnili vsak del njenega telesa.
Planila je v jok. Solze so ji tekle po licih in oči so jo pekle. Potihem je hlipala in si brisala solze.
Vrata kopalnice so se odprle.
»Mislim ena brisača ! Motel pa tak. Jutri se bom...«, ustavil se je, ko je zagledal hlipajočo Leo na postelji.
»Si vredu ?«, je previdno vprašal.
V tem trenutku se je iz nje usulo.
»Ne nisem vredu. Mogla bi nit doma,.pri svojih starših v Nev Yorku. Ampak ne jaz sem sredi ničesar in se borim za svoje življenje. Vse zaradi enega trapastega dokumenta, ki mi je po resnici povedano popolnoma vseeno kje pristane. Poleg tega bi mogla delat za organizacijo, ampak ne jaz sm v jebeni hotelski sobi s tabo.«, ustavila se je in pogledala Santiagov presenečeni obraz.
Vzdihnil je in prisedel k njej na posteljo.
»No če mene vprašaš si neverjetno pogumna, pametna in bojevita punca kar jih poznam. Prej v avtu bi lahko zmrznila, pa si se borila. Borila si se kr ves da se lahko.«, je prijazno rekel.
»Nemorem se. Samo najstnica sem. Izgubljena najstnica, ki ji nic ne gre prav v življenju.«
Santiago se je obrnil s celim telesom proti njej.
»Tako se vidiš ? Kot navadano izgubljeno dekle ? No pa nisi. Lea ti si veliko več kot to. In jaz vrjamem da boš na koncu storila pravo stvar.«
Pogledala ga je in se tudi sama deloma obrnila proti njem. Solze so ji še vedno spolzele po licih. Santiago se ji je približal in ji obrisal solzo z lica.
»Ne jokaj...Prelepa si za solze.«, približal se ji je. Oddaljena sta bils le za pet do deset centimetrov.
Gledala ga je v te neskončne rjave oči. Spomnila se je prej v avtu, ko ji je rekel da vrjame vanjo in je našla pot. Poznala ga je komaj dva dni, vendar je čutila kot bi ga poznala že celo življenje. Bil je tako blizu. Za trenutek se je spomnila Johna in občutka varnosti z njim. Santiago ji je dajal veli več, dajal ji je občutek živosti in sreče. Občutek da lahko doseže karkoli.
»Santiago, jaz...«, njene besede je prestregel s poljubom.
Sprva so se ustnice komaj dotaknile. Bil je le rahel pritisk. Lea se je zatem odzvala in nedolžen poljub se je prelevil v strasten in trajajoč poljub. Držal jo je za bok in ona njega za tilnik. Imela je občutek breztežnosti, kot da bi vse okoli njiju zamrlo. Nič drugega ni bilo pomembno, le on.
Santiago se je počasi umaknil in jo pogledal z ognjem v očeh. Lea si je zamislila, da strmi v te oči vsak dan in boža njegove temne lase vsak dan. Tega si je želela,.pa kljub temu je kmalu prišlo spoznanje realnosti.
»To se nebi smelo zgoditi...«,'je rekla in vstala s postelje.
Santiago si je obrisal ustnice.
»Oprosti...prav imaš. Zaneslo me je. Ne bo se ponovilo. Greva spat. Jutri bo treba zgodaj ustat.«, je rekel in vstal s postelje, ter vzel enrga izmed vzglavnikov s sabo na tla. Lea mu je zatem podala še eno izmed odej.
Tudi sama se je zavila v tople rjuhe.
Zunaj se je slišal zvok dežja.
»Lea ?«, se je oglasil Santiago.
»Ja.«
»Lahko noč.«
»Lahko noč«, mu je odgovorila.
Zatem je Lea ugasnila luči.