Nova resnica

18. POGLAVJE

Temni oblaki so se kopičili na nebu. Lea je sedela ob oknu in gledala skozenj. Minili so trije dnevi od kar je Lia pobegnila z dokumentom. Agenti so prispeli na kraj dogajanja in odpeljali Johnovo truplo, zatem pa več ur iskali Lio, o kateri ni bilo ne duha ne sluha. Včeraj so izvedeli, da je vse imetje prepisala na Lucio, ki bo tam zgradila center za otroke. Od nje je Lea tudi izvedela, da Lia odhaja. Vzela bo denar, ki ji ga je zapustil Federico, ter odpotovala v  Kolumbijo.  Kljub vsej jezi, ki jo je Lea čutila do nje, se zaveda da ne more storiti ničesar. Lie nemorejo ovaditi, saj je bilo srečanje protizakonito. Agentje so se tako odločili, da bodo pustili Johnovo smrt nekaznovano.
John. Včeraj proti mraku so njegovo truplo odpeljali v domačo Ameriko, kjer bo pokopan s strani agentov. Lea se je spomnila strašljive krvi, ki jo je imela na rokah in oblačilih, potek ko je držala njegovo truplo v svojih rokah. Tudi sedaj, ko je pomislila na to ji je po licu spolzela solza. Izgubila je osebo, ki ji je kljub kratkemu času poznanstva pomenila ogromno.
Nekdo je potrkal na vrata. Lea je nadaljevala s strmenjem v daljavo, ter le tihoma rekla osebi naj vstopi.
»Hej. Govoriti želim s tabo.«, bil je Thomas. Oblečen zelo elegantno, vendar z enako žalostjo na obrazu, kot so jo imeli vsi agentje.
»Ja...govori...«, morda bi ga mogla vikati, vendar se ji je zdelo, da je vse zgubilo pomen.
»Agentka Johnson, želi izvedeti kdaj odideš domov. Si se že odločila ?«, je vprašal, ter sedel na nepospravljeno posteljo. Lea v zadnjih treh nočeh ni spala, vedno je videla le Johnov obraz pred svojimi očmi. Vsakič, ko se je pojavila tema, se je z njo tudi njegova temna rdeča kri.
»Nemislim oditi! Rekel si mi, da če bom želela, da lahko ostanem in se dokončno izurim. Torej to tudi želim narediti.«, je odločno povedala, ter odvrnila pogled od daljave in se zazrla v svojega očeta. Ta je presenečeno dvignil pogled.
»Čemu nenadna sprememba. Mislil sem, da si želiš oditi...«
Zopet je obrnila glavo proti oknu. V daljavi so se videle mestne luči.
»Sedaj pa želim drugače.«, je odgovorila.
»Zakaj ?«
Lea ga je ponovno pogledala in solze, so ji stopile v oči. Vstala je s lesenega stola in se zazrla vanj.
»Zakaj ?! Hočeš vedeti zakaj ? Zato, ker sem videla umreti najboljšega človeka in prijatelja. Zato, ker je nedolžen moški umrl zaradi mene. Zato ker tudi če se vrnem ne bom mogla pozabiti. Svet je krut in jaz ga hočem omiliti. Nočem da bi še nskdo mogel skozi to, čez kar sem šla jaz. Hočem preživeti !«, je povedala.
Zatem je v sobi zavladala mučna tišina. Thomas je vstal in jo trdno objel. Ko je začutila njegov topli očetovski objem, se je zopet počutila kot popolnoma običajno dekle. Takrat se je zlomila in zajokala. Bila je kot majhna punčka, ki je padla s kolesom.
»Vse bo vredu. Sedaj si na varnem in obljubim ti, da te bom izuril v najmočnejso in najboljšo agento, kar jih je. «, ji nežno povedal.
Solze so splahnele. Vedela je, da mu lahko zaupa. Vedela je, da ni poti nazaj.
Izpustil jo je iz objema.
»Agentki Johnson bom sporočil o tvoji odločitvi. Premestili te bomo v Texsas. Tam se boš popolnoma izurila.«, ji je povedal, ter jo držal za ramena.
Pokimala mu je in se nasmehnila. Bil je le lažen nasmeh, saj njeno telo ni zmoglo pravega.
Thomas jo je spustil in odšel iz sobe. Med vrati se je le še ustavil in ji rekel, naj se spočije.

Večer je hitro prišel. Agentka Johnson jo je obvestila, da jutri odpotuje. Lea je bila s spremembo zadovoljna, saj jo bo potrebovala.
Ležala je v svoji majhni sobici in razmišljala. Predvsem o Johnu in trenutkih, ki sta jih skupaj preživela. Vedela je, da mora pred odhodom še nekaj storiti.
Stekla je iz sobe k Thomasu, ter ga zaprosila za avtomobilske ključe.
»Kam se odpravljaš ?«, je ta zaskrbljeno vprašal.
»En opravek imam pred svojim odhodom. Nujno je.«, mu je razložila.
»Kdaj se vrneš ?«, je vprašal in ji predal ključe.
»Jutri.«
» Jutri ?! Kam vendar greš ??«, je vprašal in privzdignil obrvi.
»Ni pomembno. Jutri bom nazaj obljubim. «,  mu je povedala in se zapodila skozi vrata.