Pekel laži

Part 7

           

»Kaj želiš vedeti?« »Daj no. Mami je rekla samo za gospo Janič. Kaj pomeni ta samo? Vem, da veš. Povej mi! Prosim. Saj sva najboljša prijatelja.« »Pa si me.« je začel. »No, stvar je v tem ...« je zavlačeval. »Ja?« Sovražila sem, ko je počel to. »Ne smem ti povedati.«

»Kako prosim? Šališ se. Saj sem samo jaz. Vse mi lahko poveš,« skoraj sem ga rotila naj mi pove. »Nič ne bo. Ne smem povedati.« »Lažeš. Vem, da lažeš.« »Če ti tako praviš.« »AH, daj no.« »Obljubil sem. In dobro veš, da se obljub držim in jih za nič na svetu ne prelomim.« »Prav, naj ti bo,« sem rekla tako užaljeno, kolikor sem lahko. »Sedaj pa morava še nekaj ne preveč prijetnega storiti.« Pomignil je proti oknu, ki je gledal na dvorišče sosedne hiše. »Pridi greva. Hitreje kot to storiva, lažje nama bo.« Stekel je iz sobe. Nekaj trenutkov sem razmišljala ali naj se delam zelo užaljeno, ker mi ni povedal skrivnosti ali naj stečem za njim. Zmagala je dobra volja in stekla sem po stopnicah.

Preskočila sem zadnji dve stopnici in se zaletela v Alexa. »Alex umakni se. Hej, zemlja kliče Alexa. Premakni se.« Dregnila sem ga, pa se ni premaknil. Poskušala sem ga poriniti pa je stal na istem mestu kot prej. Stal je ravno med vrati, vrata so bila na stežaj odprta, meni pa je kazal hrbet. »Kaj za vraga...« sem zamomljala. »Alex? Kaj se dogaja? Halo? Me slišiš? Halo?« Z dlanjo sem mu pomahala pred očmi. Nisem videla, če je pomežiknil. Sovražila sem, ko je zrasel. Saj vem, da bom tudi jaz ampak v tem primeru bi bilo lažje, če bi bil manjši. Dlani je mel mirno ob telesu. »Hej Alex. Juhu, Alex?« Nisem vedela kaj storiti, zato sem se usedla na stopnice in gledala na uro. Točno 4 minute je minilo od kar sem prišla iz sobe. Kaj za vraga je z njim? Pred 5  minutami je bil čisto v redu. Ravno sem vstala, ko se je premaknil. S hrbtom se je naslonil na vrata, ter globoko dihal.

#

           

Nemogoče.... Nemogoče! Ne morejo.... Ne smejo.... Kako? Takoj moram poklicati Izabelle. Takoj!

#

»Hej, si v redu? Kaj se je zgodilo? Tu si stal kakih 5 minut! Ne da bi se premaknil! ...«  sam ga takoj napadla z vprašanji. »Ja, ja v redu sem,« je dejal z zaprtimi očmi. Še vedno je bil naslonjen na vrata. »Oh, kaj res? Si prepričan, ker jaz nisem! Stal si tu in bilo je več kot čudno! Ko naj bi bil spet normalen, nisi. Vem kakšne volje si po navadi. Naj ti povem tako....« »Umiri se Liz. Dihaj.« Globoko sem vdihnila. »Kaj se ti je zgodilo?« Ostal je tiho. Zato sem dodala : »Sploh hočem vedeti?« »Bolje, da ne,« je rekel čisto po tiho. Komaj sem ga lahko slišala.

#

To ni bil dober znak. Tu so. Vrnili so se. Samo upam, da Liza ni videla mojih oči. V žepu sem čutil težo mobilnika.

#

»Si me lahko videla v obraz? Hočem reči oči?« »Če sem videla tvoje oči?« Prikimal je. »Ne,« sem rekla previdno. »Prevelik si. Kdaj si tako zrastel?« »Dobro,« je rekel. Iz žepa je potegnil telefon in začel nekaj tipkati. Poskusila sem videti pa je ugotovil moj namen zato je telefon pospravil nazaj. »Kdo je Iza ali nekaj takega nisem videla vsega?« »Moja sestrična.« »A? Ne poznam je. To je čudno. Vse tvoje sestrične poznam.« Ozrl se je čez ramo. Od kar je okamenel me še ni pogledal. Odpravil se je skozi vrata. Samo gledala sem kako se oddaljuje. Naenkrat se je obrnil. »Bolje, da greva nove sosede obiskati jutri. Dajva jim čas, da se navadijo na ... novo okolico.«  Prikimala sem, on pa se je blago nasmehnil in odšel. Stala sem pred vrati, kot da sem pričakovala da se bo vrnil.

S treskom sem zaprla vrata ter se vrnila v sobo. Vrgla sem se na posteljo in zastrmela v pobarvan temno moder, skoraj črn strop posut z belimi pikami, ki so predstavljale zvezde na nočnem nebu.