Pekel laži

15

Bila sem še bolj zmedena. Kaj je čakal? Ali koga? In seveda mu bom sledila. Ne želim biti sama tu. In z veseljem bom v njegovi bližini. Kolikor blizu bo želel. Kaj?! Liz, zberi se. »Ko preštejem do tri stečeva. Ena, dve...« Odrinil se je od stene in stekel po hodniku. In ni ga bilo več.

Najprej sem bila presenečena. Sploh zna šteti do tri? Raje sem pohitela in o tem razmišljala, ko sem se zapodila za njim. Ujela sem še konec loka, ko je izginil za desnim ovinkom. Na razcepu sem se ustavila.

Spomnila sem se babice, ki je vedno govorila nekaj o labirintih. Kaj je že bilo? Nekaj s četrto nalogo in vsi so mislili, da je nora. Vendar sem jo imela rada. Bila je še edini član družine po očetovi strani. Bila je moj edini vir kakšen je bil oče. Ničesar več nisem vedela o njihovi družini. Še glasnejši topot me je zmotil sredi razmišljanja. Raje sem pohitela, zavila desno ter stekla za fantom. Nekaj je zarjovelo. To me je še bolj pognalo v tek.

Raje z neznancem tavam po labirintu, kot pa sama. Če že srečam to pošast želim biti ob nekom, ki se zna boriti. Vsaj mislim, da se zna. Sklepala sem po raztrgani majici. Zatopljena v svoje misli sem pritekla in se skoraj zaletela v gospodiča X. točno pred zidom sem se ustavila.

Slepa ulica?! Saj me hecaš?! Pretekla sem več kot kadarkoli v svojem življenju, da me pošast poje v slepi ulici?!Prekleto. Prisežem, da če preživiva.... Uh, bolje zanj da se skrije daleč proč. Če ga bom našla bo prevzel vse posledice. Kmalu se njegov nasmeh ne bo več tako svetlikal.

V tistem trenutku me je gospodič X prijel za rame in me odmaknil od zidu. Izvlekel je meč in začel sekati bršljan. O moj bog, lovi naju stvor, ki ga ne želim spoznati, on pa seka bršljan. Če je želel biti vrtnar bi se lahko izšolal za to in prišel sem olepševati stene z rastlinjem. Ampak ni! Zakaj za vraga torej počne nič kaj preveč pametnega v tem trenutku?