Pekel laži

15

Svetloba je padala na njegove lase in prikazal se je njihov resnični sijaj. Če bi se jih le lahko dotaknila. Čakaj malo… kaj pa govorim? Morala bi biti jezna nanj. Nato pa me je zmotila rdeča svetloba. Takoj sem ji posvetila pozornost. Prihajala je iz nečesa tik ob njegovem vratu.
--------------------------------------------------------
Na sebi sem čutil njen radovedni pogled. Škoda, sem pomislil. Toliko truda bo vložila za nič. Krasno bi bilo, če to ne bi bila samo vaja. Mislim ne bi bilo dobro. Mislim…. Bilo bi lepo, če bi se spoznala v živo in se družila… ne pa da beživa pred tem. Presneta naloga.
Začutil sem toploto. Ogrlica, srebrn lunin krajec in med obema konicama zataknjen kristal bele barve, je sedaj svetila rdeče. »Prekleto,« sem zamomljal. Samemu mi ne bo uspelo, vsaj ne do časa, sem pomislil.
--------------------------------------------------------
Obrnil se je. Svetlobo je oddajal kamen v nekakšni ogrlici. Proti meni je porinil ročaj manjšega noža. »Pomagaj mi,« mi je dejal. »Prosim.« sprejela sem ročaj in pokimala. »Sekaj bršljan, išči karkoli kar je narisano s črno barve- kot neke vrste grafit-nekoliko mora biti… drugačno. Posebno.« »Hm, ja seveda. Prav.« Prvič sem zamahnila z nožem. Med delom sem vprašala: »Kdo sploh si?« Nasmehnil se je in želel odgovoriti. Vendar ga je prekinil glasen topot.
»Hitreje iščiva. Časa nama zmanjkuje.« »Ampak….« »Hitro!« Saj ne, da ne vem kdo sploh je. Stopim korak od zidu. Kaj če išče nekaj… nekaj kar bo uničilo svet. Nah, kaj pa govorim. Čakaj malo…. Ogrlica?! Isti simbol na zapestnici nosi Jane! Je to možno? Sanjam, kajne? Ja to bi bila logična razlaga. Samo sanje so. In če so sanje se mi nič ne more zgoditi. V sebi sem zagnala paniko! Kaj naj storim? Kaj za vraga naj storim?! Ošine me s pogledom in z glavo pomigne proti steni. Nervozno se mu nasmehnem in nož prelagam iz roke v roko. Opazim, da je tudi on živčen. Pogleduje k nebu in zareže bršljan. Oblije me kurja polt, nekaj ni v redu. Pomaknem se k zidu in poizkusim najti… kar koli kar bi pomagalo. Ponovno se stresejo tla in tokrat topotanje ne poneha. Ta fant je edino kar imam. Obrnem se, da bi ga vprašala kaj se dogaja. Ele sedaj se zavedam, da ne seka več bršljana, le še pogleduje poti nebu. S pogledom zdrsim čez napeto čeljust in vratu. Končno se mi je odprl pogled na ogrlico. Točno tak simbol ima Jane. Popolnoma isti. Le da se njen ne sveti v krvavo rdeči barvi.