Pekel laži

Part 9

           

Po glavi mi je rojilo na tisoče misli. Zakaj me ni poklicala? Vedno me pokliče, ko pride do avtobusne postaje ... včasih tudi prej. Najbolj pa me zanima, zakaj za vraga se je pogovarjala z Alexom? Dobro no, dlje sta se poznala, to je res. To me pravzaprav niti ni tako motilo. Razumela sta se dokaj v redu. Temveč me je motilo to, da sta bila ob istem času dolgo odsotna. Spomnila sem se na dogodke izpred približno štirinajstih dni. Alex ja bil odsoten v šoli in ni se javljal na telefon, Jane pa prav tako ni hodila na treninge in bila je nedosegljiva vedno, ko se jo poskusila poklicati. Skozi misli mi je šinilo, jutranji pogovor med mami in Alexom .... Nekaj mi zagotovo prekriva. O tem sem prepričana. In s tem je povezana tudi Jane.

#

Kaj počneš  tu?« se je oglasil glas za mojim hrbtom. Počasi sem se obrnila. »Alex? Isto bi lahko vprašala tebe.« »Greš k Lizi?« »Jap, ker je nekdo odšel zaradi opravkov .... Ravno sem jo mislila poklicati.« »Poslušaj Jane. Tam so, videl sem jih.« »Kaj? Ampak, kaj pa prepovedano območje?« »Po pravici, zares ne vem.« »Kaj bova storila?« »Počakajva malo, potem pa lahko prijaviva.« »Prav. Samo ne moreva zopet dopustiti, da bi bila tako odsotna od pouka.« »Vem.« »Pa si prepričan?« »Stoprocentno prepričan!« »Mhm. Ker sva se vrnila šele nekaj dni nazaj. Si se dobro naspal?« »Ja.... Ah, komu pa lažem. Ne nisem.« »Prividi a?« »Mogoče. Ampak morda pa niso le prividi. Morda so zares tu.« »Morda.« Tokrat sva oba molčala. »Hej, kdo je bil tisto?« S prstom je pokazal proti vogalu. Zasukala sem se. »Kaj? Ničesar ne vidim.« »Prepričan sem, da je bil nekdo, ali nekaj tam.... Počakaj, grem pogledat.« Hotel je že oditi, pa sem ga prijela za komolec in ga ustavila. »Po vsej verjetnosti je bila le ptica. Pojdi domov in se naspi. Prav?« »Prav, že prav. Lahko noč.« Zasmejala sem se. »Lahko noč.«

#

Skoraj priletela sem skozi vhodna vrata. Kar v čevljih sem stekla v sobo. Čeprav je bilo sredi decembra, je bilo v hiši zelo toplo. Usedla sem se za mizo. Izključila sem telefon in se počasi slekla. »Mami!« sem zaklicala, ko sem odnesla bundo v vežo. »Ko pride Jane...« če, sem si mislila. »Ji reci naj pride v sobo.« »Seveda, miška.« Že pošteno mi je šlo na živce, da me ni klicala po imenu. Minuto kasneje je že pozvonil zvonec na vratih. Šla sem do stopnic, da bi prisluškovala. Morda bom izvedela kaj več. Tako kot pri Alexu, sem si  mislila.

»Pozdravljena Jane.« jo je ogovorila mami, ko ji je odprla vrata. »Živjo. Hm... Je Liza doma?« »Da, zgoraj v sobi je. Kar pojdi gor.« »Hvala.« Previdno sem sedla nazaj za mizo in se naredila zaposleno, medtem ko si je Jane sezuvala čevlje. Slišala sem kako je pritekla po stopnica gor in odprla vrata. »Hey!« »O, si že tu?« »Saj me vidiš, kajne?« Samo pokimala sem. »Klicala sem te. Nisi dosegljiva.« »Ah,  mislim da imam spet prazno baterijo. Sorry.« Seveda sem lagala.  »No, povej zakaj sem morala tako hitro priti.« Namenila sem ji hitri pogled, se zavrtela na stolu in vstala. Zavzdihnila sem in se zavihtela na posteljo.

»Alex.... On.... Kako naj to povem?« Do sedaj sem gledala v prekrižani nogi. Sedla je poleg mene in se mi spodbudno nasmehnila. »Zadnje čase se vede zelo čudno. Že vse od božiča dalje! Vem, da ni vajen te preklete šole... mislim počitnice so in oni se odločijo, da bomo imeli pouk.... Resno?! Kakor koli, nikoli ni pri stvari. Preprosto... čuden je.« Jane je bila vsa resna. Nadaljevala sem. »Če pomislim, si tudi ti zadnje čase drugačna...« »Drugačna?« me je prekinila. Vzdignila je obrvi. »Ja, pač nekako si bolj zadržana, resna in vse to. Saj veš. Poleg tega pa si še veliko odsotna.« »Veš, kaj jaz mislim?!«