Pekel laži

17

»Hana!« Visela je v zraku. V krempljih jo se stiskal Noktor. Stegnila sem roko proti njen. »Liza! Pomagaj!« je sopla. »Drži se!« sem zakričala nazaj.
»Česa že?!« »Ni čas za sarkastičnost Hana!« Pobrala sem nož, ki sem ga pustila na tleh. »Da ga ne bi vrgla! Lahko me poškoduješ!«
»Kaj pa predlagaš?«
»Samo spravi me dol!« Po licih so ji tekle solze in na majici so se prikazovali rdeči madeži krvi od krempljev Noktorja.

Stopila sem korak nazaj, spustila nož na tla in se pripravila na skok. Za menoj se je pojavila svetloba in me zmedla, moje vidno polje je počasi postajalo vedno bolj belo, pa vendar mi je bilo vseeno. Vzela sem zalet in se odrinila od tal. Noktor je poletel višje in s Haninim čevljem v roki sem priletela na tla. Z glavo sem se udarila ob zid in nad obrvjo me je zaskelelo. Na lice mi je kapnila kapljica krvi, ko je Noktor letal nad mano.
Hana je kričala in jokala, krvi pa je bilo na majici vedno več. Postavila sem se na noge, močno se mi je vrtelo. Zopet se je zaslišal glasen topot in spodneslo mi je tla pod nogami. Preden sem se zopet dotaknila tal me je zgrabila roka in me porinila proti luknji v zidu.
»Pojdi! Takoj!« je zaklical fant. Ustavila sem se in komaj sem stala na nogah. »Ni.. Nikamor ne grem! Nikamor brez nje!«
Z neba se je zaslišalo grmenje, ki se je kmalu spremenilo v grob smeh. Noge me niso več vzdržale in padla sem na kolena.

»Se že odpravljata? Ne bi ostala še malo? Zabava se je ravno začela,« je dejal težek glas. Bil je grob in zvenel je kakor, da bi ti ob ušesu žagali les in hkrati vrtali v zemljo.
Pomislila sem, da mi bodo začela ušesa krvaveti. Zakričala sem in si jih z dlanmi pokrila. Zopet se je zaslišal smeh in pred mano je nekaj padlo. Ko sem dvignila pogled je pred mano ležala Hana. Majico je imela čisto rdečo, oči odprte v grozi in obraz brez barve z luknjo v čelu. Zakričala sem in se odrinila v stran.
Poskusila sem se spraviti stran od trupla, pa sem nekaj metrov naprej zopet padla na kolena, z dlanmi sem priletela na trdo zemljo in skoraj bruhala.