Pekel laži

21

»Teo.« Vedel sem, da me bo pričakala. Stala je pred pultom iz katerega se je dvigal računalnik. Dolgi lasje so ji segali do sredine hrbta, roke pa je imela prekrižane na prsih. »Izza.« Če ne bi bila moja sestrična.... Bi lahko celo rekel, da je pravzaprav lepa. »Končno si se prikazal. Zamujaš.« »Vem.« Na obrazu se ji je zarisal nagajiv nasmešek. »Veš, da je to totalno proti pravilom. Kar se tiče tvojega odnosa...« »Bi lahko utihnila,« sem jo prekinil. Dovolj sem imel pravil in vsega govoričenja. Zasmejala se je. »Saj veš, da morava nalogo opraviti v celoti?« Stegnila se je po datoteko. »Le glej, da se ne ponovi. Kakor koli... Jaz sem na vrsti.«

Nikoli nisem razumel kako se je lahko tako veselila naloge. »Koga si dobila?« »Nič preveč nisem zadovoljna. Ime: Ben Danlos. Star 13 let. 2x označen. Nazadnje prejšnje leto, približno decembra.« Ogledala si je datoteko. Postavo ima neverjetno vitko. Njena lepota je bila dobra krinka. Skrivala je neverjetno moč. Bojevnica prvega razreda, čeprav je tudi sam pripadal njenemu stanu. »Varuh?« »Jackob.« Podala mi je datoteko. V njej je slika debelušnega fanta. »No, zagotovo boš uživala.« Zasmejal sem se. »No, to bo še zanimivo.« Lopnila me je po rami. »Navodila pošlje računalnik.« Stopil sem do bele ploščadi. »Teo?« Obrnil sem se. »Zaželi mi srečo.« Nad vrati je zasvetila zelena luč in Izabelle je v rokah že stiskala kljuko. »Srečno.« Nasmehnila se je in odprla vrata. Njene vranje črni lasje so zaplapolali, od modrih pramenov pa se je odbila svetloba. Vrata so se za njo zaprla in računalnik se je prižgal.

»Računalnik,« sem dejal. »Pozdravljeni gospodič Teo. Kako vam lahko pomagam?« Še vedno se nisem navadil, da se dejansko pogovarjam z napravo. »Slike Ize prosim.« Pred menoj se je dvignil črni zaslon in prikazala se je slika Izabelle. Oblečena v črno s spletenimi lasmi je izgledala odlično. Vzel sem mikrofon in ji dal navodila.

»Vse kar moraš storiti je to, da najprej prideš na drugo stran. Pazi se lokostrelcev. Imaš štiri naloge, zadnja je Ben. Pripravljena?« »Ja, pripravljena sem.« Zelena pokrajina se je spremenila v črno hribovje med katerim je tekla lava. Kako patetična prva naloga, sem pomislil. Izza je stala na delu zemlje, ki ga je hitro odnašala lava proti slapu. »Hitro se premikaj, razmišljaj in imej ravnotežje. Cilj prve naloge je priti do koče na začetku reke. Druga naloga so lokostrelci. Tretja je neznana, za četrto a že veš- Ben. Veliko dela te čaka. Pravila so, da ne smeš uporabljati miselnega ščita oziroma brez sposobnosti. Srečno!« Izključil sem mikrofon. Naslovil sem se na sedež in opazoval kako je skakala po kosih zemlje, ki so plavali po reki navzdol.

»Gospodič Teo,« se je oglasil računalnik. »Da?« »Gospodič Alex kliče.« Alex? Ni minil teden pa me že pogreša. Zasmejal sem se. Ali pa Izabello. »Poveži.« Dvignil se je še en zaslon, na njem se je prikazala Alexova podoba. »Teo?Nisi na preizkusu? Kje je Izza?« »Pozdravljen tudi ti, Alex.« Zmedenost na obrazu je popustila. »Oprosti. Si opravil?« »Tako je. Sedaj je na vrsti Izza.« »Zanjo me ne skrbi. Vsi vemo, da ga bo opravila.« Prikimal sem. »Torej kaj se dogaja Alex?« Obraz se mu je zmračil. »Ogromno težavo imamo. Zelo veliko.« »Kaj se je zgodilo?« »V bližini našega mesta so. Dobili so gospo J. Takoj sporoči centrali!«