Pekel laži

19

Odprl je usta in jih zaprl. Kakor da bi se mu besede v zraku izsušile. Povesila sem pogled na njegove superge. Počasi se mi je približal in mi nežno očistil rano. »Ni mrtva.« Pogledala sem ga. »Kaj?« »Tvoja prijateljica... ni mrtva.« »Sestrična,« sem ga popravila. »In pa, kaj misliš s tem? Videla sem jo!« Odkimal je. »Le sanje so.« »Bolj nočna mora.« Zasmejal se je. »Lepo je videti da imaš po tej noči še moč za norčevanje.« »Pravi fant, čigar imena NE poznam. Ti nisi ničesar izgubil. Bi mi lahko le povedal...« Zahreščalo je. Žalostno me je pogledal. To je moja iztočnica. Lepo te je bilo spoznati Liza.«

Priklonil se je. »Čakaj. Kaj se je ravnokar zgodilo? Kaj je bil ta zvok?« »Na to sem ti že odgovoril.« »Kako za vraga ti je ime?« »To naj bo skrivnost.« Zasmejal se je in mi pomežiknil. »Bi lahko začel govoriti logične stvari in ne nesmisla?!« »Bojim se, da to ni mogoče.« Zopet se je zasmejal. Moja jeza ga je nasmejala.

Jezno sem ga pogledala in opazovala njegov bleščeč nasmeh. Zopet se je oglasil tisti nadležni zvok. »Se opravičujem ker motim,« se je oglasil ženski glas. »Liza, če ne zameriš, te bo tvoj junak sedaj zapustil. Ker ga čaka delo.....« »Že prav Izza,« se je zasmejal. »Naj še enkrat povem; TAKOJ SE MI ZMIGAJ SEM! TI JE JASNO! Ne želim imeti dodatnih ur.« »Izza, pomiri se.« Opravičujoče se mi je nasmehnil. »Odšel boš.« Prikimal je. »Kaj pa moji odgovori?«

»Si pa zares bojevnica. Upam, da se še srečava.« »Liza,« je dejal glas iz zvočnika, ki sem ga je komaj opazila v vsej te belini. »Želim ti lepo, mirno in brez sanjasto noč.« Zopet se je zaslišal pisk. Najbolj čudne sanje KADARKOLI! In pa.... Pf, brez sanjasto... kot da to kaj pomeni. Ozrla sem se in moj neimenovani junak je že stal pri vratih, ki so se pojavila od nikoder. »Te bom še kdaj videla?« Prijel je kljuko. »Ne računaj na to. Vendar pa prav upam, da najino srečanje kdaj ponoviva. V drugih okoliščinah seveda.« Še zadnjič se mi je nasmehnil. »Lahko noč,« je dejal preden je odprl vrata in me je zagrnila popolna tema.