Pekel laži

part 12

»Miška, bi lahko prišla sem?« »Takoj bom mami!« Super! Sem pomislila. Sem sredi odkrivanja skrivnosti o mojih prijateljih in točno sedaj se je moja predraga mati odločila, da me potrebuje. Ni primernejšega trenutka. Prav zares kasno. Ni mi ostalo drugega, kot da sem počasi prilezla do kuhinje. Za trenutek sem postala pred kuhinjo.

Mami je sedela za mizo s kemikom v roki, pred njo pa je ležal bel list papirja, ob skodelici čaja. »Sedi,« je dejala z resnim glasom. »Mislim, da je čas. Pogovoriti se morava.« Oh ne.... Ta 'pogovor' sva imeli, ko sem se zaljubila v fanta iz 2. letnika. Bilo je dokaj mučno. Seveda ga nisem želela imeti ponovno. Poleg tega pa smo se vse učili že pri biologiji. Globoko sem vdihnila. Tega ne mislim spet poslušati.

»Mami.... Ta pogovor sva imeli, ko sem bila stara 14. let. Lahko ti vse ponovim, če želiš.« Zmedeno me je gledala. Ali pa s presenečenim. Nisem bila prepričana. »Čakaj, kaj?« Me je vprašala. Potem se je začela smejati.

Končno se je zbrala. Mehko se je nasmehnila in rekla: »Oh, srček. Nisem mislila tega.« Zopet se je zasmejala. »Ne bova govorili o tem, pač pa o tvojem rojstnem dnevu.«

Rojstni dan? Rojstni dan! Moj rojstni dan. MOJ rojstni dan! Kako sem lahko pozabila?! Samo še 2 tedna! Kako sem lahko pozabila? Pa tako sem se ga veselila. KONČNO!! Nič več 15! 16 here I come!!

»Koga boš povabila?« »Hm... Alexa, Jane, Hansa, Elizo, Hanno, Anno.... Čakaj.... Pravzaprav ne,« sem se popravila. »Kaj ne?« me je vprašala mami. »Vse prečrtaj!« sem ji ukazala. »Kaj?!« Vzela sem ji kemik iz roke in čez imena naredila velik križ. »Kaj..? Zakaj..? Vse...?« Zadovoljno sem prijela list v roke in prikimala. »Bi mi pojasnila zakaj si to storila?« Odložila sem list na mizo.

Imela je zmeden obraz, v mladosti se je veliko smehljala, zato je imela sedaj rahle gube, zagotovo je bila prav prikupna. Bleščeče modre oči so izžarevale kanček zaskrbljenosti in radovednosti.

»Nisem se še odločila, koga bi povabila. Ti sporočim, ko se odločim. Sedaj pa sem utrujena in bom šla spat, prav?« Zazehala sem in si pretegnila roke, ter se zaigrala zelo utrujeno. »Em, prav?« Še vedno je bila videti zmedena. »Krasno,« sem se nasmehnila. »Lahko noč.« »Čakaj Liza. Se dobro počutiš?« »Ja, le malo sem zaspana, kot sem že povedala. Zakaj?« Nadela sem si najbolj angelsko nedolžen obraz, kar sem premogla. »Ker.... Kot prvo, nikoli nisi bil neodločena glede svojega rojstnega dne. Kot drugo, ura je šele štiri popoldan?!« »Nič zato. Kot pravi Jane, za dober spanec ni nikoli prezgodaj ali prepozno.« Stopila sem do pulta in naredila požirek vode.

»No prav ljubica. Če si utrujena, se pojdi spočit. Lepo spi.« Zasukala sem se na petah in se počasi premikala in kuhinje. Pomela sem si oči, ko sem šla mimo nje. Prepričala sem se, da me ne vidi več in stekla po stopnicah.