Pekel laži

16

Tresenje tal me kar naprej opominja na to, da sem po vsej verjetnosti v nevarnosti. Pozorneje prisluhnem in topot postane vse glasnejši. Ta reč, stvor, ali kar koli je že, se nama približuje. »Poh... mora...,« vidim kako odira usta in govori besede. Srce mi razbija, kar postaja skoraj že oglušujoč. »KAJ?« poizkusim preglasiti razbijanje okrog mene. »POHITETI MORAVA!« mi zakriči. Pokimam. Z nožem začnem sekati po bršljanu. Po hrbtenici me oblijejo hladne kapljice. Zmrazim se. »Auč,« si zamrmram. Z nožem sem se zbodla v palec. Prst sem ponesla k ustom, ko sem za bršljanom zagledala nekaj črnega. Pritegnilo je mojo pozornost, še vedno ga je napol prekrival bršljan. Z levo roko sem počasi segla in ga odgrnila kot zaveso. Znak, sestavljen iz petih trikotnikov. Postavljeni so bili v petkotnik, vrhovi so gledali iz središča. Vsak vrh je kazal na svojo zvezdo. Bil je čudovit.

»Em, tukaj je.« Obrnil se je in z roko segel za pas. V tistem trenutku se je na koncu hodnika odprl zid in iz njega je stopila Hana. Moja sestrična Hana.... »Hana?!« »Liza?! Kaj? Kako?« Izpustila sem nož in si prekrila usta. Hane nisem videla že skoraj dve leti. Izgledala je čudovito. Svetli lasje so ji padali na obraz, modre oči in polne ustnice pa so se spremenile v srečen izraz. S pogledom je preletala okolico, si šla z roko skozi lase in stekla proti meni. Padli sva si v objem. Kričali sva in se smejali, obe sva jokali in govorili druga čez drugo ter se hihitali. Obrnili sva se k fantu in hkrati utihnili. »Prekleto Izabele! Kako naj jo sedaj spravim... Prekleto! Bi lahko...« Ko je opazil , da ga opazujeva je obmolknil. »Oprostita,« z roko si je šel čez čelo. »Se opravičujem.« Obrnil se je in posvetil znaku. S Hano sva se spogledali in se zahihitali. Bilo mu je nerodno in roke so se mu tresle, ko je poskusil zadeti znak z eno od malih napravic. Stopila sem korak naprej in stegnila roko, da bi mu pomagala. Že sem stala ob njem, ko mi je v ušesih zadonel krik.