Nenavadno.... Le kaj je pomenilo? Kdo sploh je? Ga poznam? In zakaj sem ga iskala? Sem ga iskala? Oh presneto sedaj sem pa zmedena. Naj vprašam kdo je? Bi ga morala poznati? Kaj za vraga pa mi je?! Ne zmorem tega. »Kdo si?« No, zares sem to storila kaj ne.... Presneto. Pogledal me je. čutila sem kako se rdečica širi po vratu navzgor in po licih. Njegove oči so bile globoke, cele dneve bi jih lahko gledala. Dajale so mi občutek topline, varnosti. Kot da sem mala deklica, ki teka po zelenem gozdu med drevesi in se igra z živalmi. Zasanjala sem se. Strezni se! »Hotela sem reči... em... jaz... reči... ti... em... pač... torej... ja.« Kaj mi je?
»Želiš vedeti kdo sem... jaz?« Njegov glas je bil mehak, kot da bi se zavila v najtoplejšo in najmehkejšo odejo. Nisem več zaupala svojemu glasu, zato sem samo prikimala. Nasmehnil se je. Le poglej si ta nasmeh. In to dobro Liza. Morda ga nikoli več ne boš videla. »Lahko rečem le, da sem samo nekdo, ki upa, da bo uspešno opravil nalogo. Pravzaprav vajo.«
Zopet se je nasmehnil. Prostor okoli mene se je razsvetlil. Izgledalo je kot da bi se njegovi zobje lesketali, ko se je svetloba odbila od njih. Zopet sem se zasanjala. Dajmo Liza. »Nalogi?« mi je uspelo izreči. Moj očitno zmedeni izraz ga je nasmejal. »Ja, tako bi lahko rekli.«
Iz nikoder se je razglasili glasni topot. Ob vsakem topu in tufu me je odneslo malo v zrak. »Kaj za vraga..?« sem zamomljala. »Čas je. Prihaja,« sem slišala reči lepotca poleg mene. Ki je bil še vedno neznanec. »Končno.« Naslonil se je na zid. Na hrbet si je pripel lok. »Pozorno poslušaj, prav?« Še odgovoriti nisem imela časa, saj je že nadaljeval. »Sledi mi. Ni važno kaj se zgodi. Vedno se zadržuj v moji bližini. Prav?« Pogledal me je. »Krasno.«
YOU ARE READING
Pekel laži
FantasyVse se je začelo s smrtjo. Kmalu so ji sledile sanje, ki niso bile to za kar jih je imela. Liza bo spoznala popolnoma drugačen svet, kot ga je poznala. So njeni starši bili res del tega? Ji bo pri borbi za življenje uspelo ali ji bo spodletelo? ...
