Pekel laži

18

Krohot se ni nehal. Kakor bi želel priti v mojo glavo in me od znotraj uničiti. Na rami sem začutila močan stisk. Po licih so mi tekle solze. Nad menoj je stal fant in zrl v nebo.

Močneje me je stisnil za ramo in se mi nasmehnil »Ne bo ti uspelo,« je dejal s čisto mirnim glasom. Njegova mirnost v očeh in glasu, me je prevzela.
Kako je bil lahko tako miren, ko je nekaj metrov stran ležalo truplo. »Premočna je.« Še drugo roko je stegnil proti meni. »Pridi,« je velel. »Poberiva se od tu. Hitro preden pošlje še kakšen stvor.«
Podala sem mu roko in brez najmanjšega napora me je pobral s tal. Nisem se branila, ko me je nežno pa vendar odločno stiskal za komolec in luknji v zidu iz katere se je svetilo. Z roko sem si pokrila oči.

Izpustil je moj komolec in obstala sem na mestu. Ko se mi je ponovno vrnil vid, sva stala nasproti v popolnoma beli sobi z enimi samimi vrati. Stegnil je roko proti meni in mi obrisal solzo, nato pa s prsti podrsal po moji obrvi. Z glavo sem trznila in v hipu je odmaknil roko. »Krvaviš,« je dejal. S prstom sem se rahlo dotaknila rane nad obrvjo. »Avč,« sem zamomljala. Stopil je do mene in mi obrisal solzo. Šele sedaj sem opazila kako mično jočem. S hrbtno stranjo dlani sem si obrisala mokra lica. »Oprosti,« pogled sem hitro usmerila stran od njegovega obraza. »Hej, nič hudega ni. Verjemi, jaz že vem.« Nasmehnila sem se.

»Pridi. Spraviva te v red.« Podal mi je roko. »V redu sem.« Sem zamomljala, a sem še vedno sprejela ponujeno roko. Prijazen je. postalo mi je malo žal, da sem ga prej tako nadrla. »Kaj se je ravnokar zgodilo? Je... je Hana zares mrtva? Kaj je bila tista reč?« Ostal je tiho. Izza pasu je izvlekel robec in mi ga potisnil ob rano. Zdrznila sem se. »Daj no. Da se ne bo zagnojilo.« Še vedno sem se umikala njegovim rokam. »No, mislim, da bi bilo lepo vedeti tvoje ime. Če te ne moti seveda. Po vsem tem si zaslužim odgovore....« Tiho je prikimal.