Čokoladno mleko namesto črnila

3

Bližal se je še en normalen dan v šoli, še en dan posedanja v učilnicah. To noč nikakor nisem mogel spati. Že ko sem za nekaj trenutkov zaprl oči, so me začele tlačiti more. O njemu, o njima. Vedno isto. To se mi dogaja vsaj enkrat mesečno. Celo noč dobivam prebliske tistega dne, ki je spremenil moje življenje. Takrat sem ju izgubil za vedno, sam pa sem medtem mirno spal v svoji mehki postelji in sanjal o samorogih, ki skačejo po mavrici. Ljudje pravijo, da od takrat nisem več isti. To je verjetno res, a mislim, da ni prisotnih nobenih novih napak, ki jih pred tistim ne bi bilo. Vsaj meni se tako zdi, a imam občutek, da me ostali poznajo bolje, kot jaz samega sebe.
Nazadnje nisem imel več želje zaspati. Ura je kazala nekaj čez četrto. Popoln čas za sprehajanje po temnih ulicah mesta. Oblekel sem svoj pulover in nase navlekel eno mojih razvlečenih trenirk. Stekel sem dol po stopnicah in si obul superege. Na koncu sem vzel še svoj šolski nahrbtnik, v ušesa vtaknil slušalke in si na glavo poveznil kapuco. Poiskal sem glasbo, primerno za ta del dneva, odprl vhodna vrata in stopil na mrzli jutranji zrak. Ker je bila naša ulica v primerjavi z ostalimi precej neosvetljena, so se na nebu še vedno jasno videle zvezde. Milijoni zvezd nad našimi glavami, ki smo jih na žalost velikokrat spregledali.
Odpravil sem se proti eni razpadajočih stavb nedaleč od najine hiše. Recimo ji kar stara zgradba. Bila je eno mojih višjih skrivališč. Višjih, v smislu: dovolj visokih, da sem imel pregled nad okolico. Edini problem tukaj pa so bili drogeraši, zato nikoli nisem prišel podnevi. Raje se izogibam večjim množicam ljudi.
Tokrat sem bil popolnoma sam. Edine premikajoče se stvari, so bila drevesa in folije, ki jih je dvigoval veter. Splezal sem skozi napol zasut vhod. Zgradba se je ob zadnjem potresu skoraj sesula. Ljudje so se takrat raje odselili, kot da bi vložili v popravilo. Stanje zato je kakršno je. Večkrat se je kdo pritožil, da bi morali stavbo odstraniti, a vlada jih na srečo ni poslušala. Ni se jim zdelo vredno zapravljati denarja za nekaj, kar je tako ali tako že napol propadlo. Tako je v tem ogabnem, smrdljivem in nadutem mestu še vedno nekaj krajev, ki so vredni moje prisotnosti. Po stopnicah sem začel svojo pot proti strehi. Vsako tretjo je bilo sicer treba preskočiti, a to ni bil problem. Res nisem najbolj športen tip osebka moškega spola, a po vseh teh letih plezanja po ruševinah mi to kar nekako uspeva. Streha je imela že nekaj lukenj in dosti delov, ki se lahko vsak čas podrejo. Res da je ponoči najbolj nevarno, a je hkrati najlepše. Ker ta del mesta ni osvetljen, se zvezde vidijo še bolje kot doma. Ja, kljub temu da že pri nas ni dobro osvetljena ulica, v tem mestu obstajajo kraji, kjer javne osvetljave sploh ni.
Spet sem se spomnil nanj. Kako sva večkrat gledala zvezde skupaj. Kako mi je vedno razlagal o ozvezdjih in ostalih nebesnih oblikah. Kako je možno, da je bil tako zelo pametnejši od mene. Dobro se še spomnim, ko mi je prvič pokazal mali in veliki voz in mi razkril namig kako ju najti. To je bila ena najlepših noči mojega življenja. Samo midva skupaj pod zvezdnatim nebom. Se opravičujem, če je imela prejšnja poved gejevski prizvok. Ni bilo namerno.
To jutro me je spominjalo na to, že kar precej oddaljeno noč, a nič ne traja večno. Pred zoro sem še vedno moral opraviti nekaj stvari. Odpravil sem se nazaj na trdna tla, a na zadnji stopnici klecnil. V gležnju me je močno zapeklo. Bolečina se je po mojem živčevju razširila do možganov, da sem zastokal. Kljub temu nisem smel zabušavati. Čeprav mi je v gležnju močno kljuvalo, sem nadaljeval.
Šepal sem naprej do ceste. Ta je bila prekomerno osvetljena in ji kar ni bilo videti konca. Ja, naše mesto pametno porablja elektriko, namenjeno javni razsvetljavi. Hodil sem naprej v nasprotno smer šole. Zakaj bi šel v to grozno ustanovo, ko pa se lahko v bolečinah šetam po mestu? Po dolgi in boleči hoji ob cesti polni avtomobilov, mi je končno uspelo priti do bencinske črpalke. Bila je edina v tem delu mesta in že dolgo ni bila obnovljena.
Tudi tukaj je že veliko stvari razpadalo in trohnelo, a mesto za popravilo ni imelo denarja. Ljudje se tukaj, v tem zanikrnem delu države Michigan, že tako težko preživljajo, poleg tega pa je bila nečistoča na vrhuncu. Vse odkar nas je zadela gospodarska kriza in je edino večje podjetje v bližini propadlo, je tako. Ljudje velikokrat obupajo in najdejo svoja zatočišča kar na avtobusnih ali železniških postajah. Če ne bova z mamo kmalu česa ukrenila, bova verjetno tudi midva ena izmed njih.
Stopil sem skozi vrata. Ena redkih javnih ustanov, ki je bila odprta celo noč, če ne celo edina. Imeli so vse kar sem rabil. Kupil sem svojo malico in plastenko vode. S tem se večinoma preživljam, dokler mama ne prinese domov hrane, pa še te sem včasih tako sit, da je sploh ne pojem. Večkrat me tudi profesorji sprašujejo, če bi morda še kaj prigriznil, a v resnici nisem lačen. Nekako sem se na tako življenje navadil in me prav nič več ne moti. No, če se lahko tako izrazim.
Ko sem pridobil potrebna hranila, sem se odpravil proti šoli, a tokrat sem zavil v gozd. Raje se bom dlje mučil s hojo. Uhojena pot me je peljala naravnost proti mojemu skrivališču. Ko sem si s telefonom svetil, med stopanjem po listju in zraven poslušal srhljivo glasbo, se je že začelo daniti. Na vzhodu so se začeli mešati različni odtenki modre in rdeče, pri tleh pa se je pojavila megla. Vremenske razmere so se trenutno popolnoma ujemale z mojo glasbo. Še naprej sem hodil. Ta del gozda sem po vseh teh letih poznal kot lasten žep. Že pred nesrečo sva večkrat hodila tukaj. Vedno sva se lovila in skrivala med vsemi jarki in drevesi. Ja, včasih sem dejansko imel življenje. Tokrat je bilo drugače. Bil sem sam, zaradi gležnja pa sem komaj hodil. Šepal sem proti železnici in stokal od bolečin. Večkrat sem pomislil kako prav bi mi prišel še kakšen prijatelj, a sem to misel vedno potlačil. Tako me vsaj nihče ni več mogel prizadeti. Le Seanu sem lahko zaupal. Vsi mislijo, da sem zaradi tega nesrečen. Ravno nasprotno. Najraje sem sam, ko opazujem zvezde in se zatopim globoko v svoje misli. Rad sam raziskujem mesto in bližnji gozd in teh trenutkov ne delim z nikomur drugim. Le jaz in moja malenkost.

Bil sem vedno bliže in sonce je že pokukalo izza obzorja. Moja noga mi ni omogočala hitrejšega napredovanja. Z vsakim korakom je gleženj bolj zatekel in razširil močnejšo bolečino. Ta me je na žalost prisilila k počitku. Usedel sem se na bližnji štor in sezul svoj čevelj. Iz nahrbtnika sem vzel plastenko vode in se polil kar preko nogavic. Hladna voda je ublažila bolečino ravno toliko, da mi je uspelo prilesti do ceste. Tam sem čevelj pospravil v nahrbtnik in z eno nogo hodil bos po hladnem asfaltu.
Sonce se je kmalu dvignilo iznad hiš in me obsijalo. Cesta se je začela segrevati in ni mi preostalo drugega, kot da se sesedem na klopco ob železniški postaji. Obupal sem. V takšnem stanju ne bom prišel več daleč. Gleženj je bil že čisto zatečen.
Ob meni se je nek stric ravno zbudil iz spanca in polulal bližnji drog. Tudi tega smo se morali navaditi. Ljudje tukaj se ne ozirajo na čistočo in prav brezbrižno lulajo in kakajo v javnosti. Večkrat naletiš tudi na polulane klopi in kakce na igrišču. In ne samo to. Zgodi se še kaj hujšega, na kar niso pripravljeni niti moji umazani možgani.
Čakal sem. Ne vem sicer kaj, a vseeno sem čakal. Mimo je šlo veliko mojih sošolcev in starih tetk, ki so mi vse po vrsti ponujale bombončke in njihovo pomoč. Večinoma sem jih samo ignoriral in se delal da jih ne slišim. Še vedno je manjkala ura do začetka pouka. Vsi majhni otročki so buljili vame. Večkrat sem jim namenil psihotičen pogled in povzročil njihov beg.
Iz nahrbtnika sem naposled vzel čokoladno mleko in začel srkati. Če bom že moral preživeti nekaj ur ali celo dni tukaj, je bolje, da ne porabim vseh zalog naenkrat. Mama tako ali tako ne bo ničesar opazila. Čisto normalno je, da odidem pred njo, zaspi pa še preden se vrnem nazaj. Nič čudnega ne bo, če bo začela nekaj sumiti šele jutri zjutraj, ko bo opazila, da je hrana še vedno nedotaknjena. Če bo seveda. Kot sem že rekel, ne pojem vedno svojega obroka. Pa tudi če ugotovi. Saj ji je vseeno zame in me verjetno ne bi niti poskusila poiskati.
Nenadoma se je nad mano pojavila senca in me obvarovala pred jutranjo svetlobo. Obute je imela adidasove super starke, črne hlače pa so se oprijemale njenih nog. Vedel sem, kdo je tudi, če je nisem pogledal v obraz.
»Kaj delaš tukaj?« je vprašala. »Je kaj narobe?«
Ostal sem tiho. Nisem ji hotel povedati za moje nočne pohode po najbolj zakotnih delih mesta. Ne bi razumela mojih strasti in poželenj. Čutil sem, kako je njen pogled zdrsnil proti moji nogi. Nikakor je nisem mogel pogledati v oči. Moral sem ostati trden.
»Bi mi mogoče povedal, zakaj hodiš po mestu na pol bos? Si izgubil čevelj?« je še naprej vrtala vame. Nisem ji mogel povedati. Moral sem še naprej vztrajati in se osredotočiti na svoj cilj. Ona je moja žrtev in ne bo me kar tako zmedla.
Leah vseeno ni odnehala. Še naprej je vrtala vame in mi težila s svojimi groznimi vprašanji. Na koncu mi je samo ponudila prevoz jaz pa sem kolikor se da vljudno odkimal. Ni še odšla. Namesto tega me je zgrabila za roko in me potegnila na noge. Vzela je moje precenjeno čokoladno mleko in začela hoditi proti avtu.
»Če hočeš svojo malico nazaj, boš mogel pustiti, da te peljeva. Odločitev je samo tvoja.« se je zadrla za mano in razširila roke. Začel sem šepati proti njej. Ne toliko zaradi mleka, kot zaradi mojega cilja. Sklenil sem, da bo bolje če se ji približam in jo potem zaštiham, ko bo imela največ zaupanja vame. Ja, tako bom naredil. Leah sploh ne bo vedela, kaj jo je zadelo.