Čokoladno mleko namesto črnila

9

V ogledalu se najprej sploh nisem prepoznal. Leah mi ves ta čas, ko me je urejala, ni pustila niti malo pokukati. Z nekimi barvicami je šlatala po mojem obrazu in čečkala po njem. Ko bi bile barve vsaj normalne. Ne, ona je uporabila drekaste odtenke zelene in rdečo, ki je že vlekla na rožnato. Kaj je s to žensko in nesmiselnimi barvnimi kombinacijami?
No, trenutno sem kar precej v šoku, ko vidim, kako mi je ta ženska spremenila obraz. Moji lasje še nikoli niso bili tako urejeni. Kljub temu da mi je obraz popolnoma porisala z zombijski motivi, po moje še nikdar nisem izgledal bolje. Potem vam je verjetno jasno moje vsakodnevno vizualno stanje.
Za konec je moje črne lase posprejala z zeleno in v moji omari poiskala pulover vojaške barve, ki je bil presenetljivo čist. Oblačila sem bi namreč nekako prisiljen prati sam. Prvič odkar sta umrla sem bil pripravljen iti ven za ta srhljiv praznik. Prav ponosen sem nase. Kot kaže se ljudje vendarle lahko spremenimo. Morda ne popolnoma, po delčkih pa vendarle.
Obul sem še svoje črne teniske in oblekel jakno, ker je bilo vendarle kar precej hladno za konec oktobra. Pri meni je pustila svoj nahrbtnik, z namenom da ga bo vzela preden bo šla domov. Še vedno je ležal na tleh njene stvari pa so bile raztresene po moji postelji, tako kot jih je pustila. Nemarnica. Kako si drzne moji sobi priliti še več duše? To lahko delam le jaz in nihče drug. Pika.
Ko sva prišla dol po stopnicah, se je za trenutek ustavila in pogledala naokoli. Še preden sem jo uspel vprašati, če je kaj narobe, je že skomignila z rameni in izginila skozi vhodna vrata. Čeprav sem bil malce zmeden, sem hitro pohitel za njo po ulici. Ženskica je hitrejša kot izgleda. Še preden sem jo lahko popolnoma dohitel, je potrkala na vrata naše sosede Milke. Ta je bila nenormalno podobna profesorici Sthrudel. Tudi zanjo vsi mislimo, da je iz Nemčije, pa je nobeden sploh ne pozna tako dobro. No tu sem seveda mišljen jaz in še ena anonimna oseba, katere imena ne smem izgovoriti.
Le redko pride iz hiše, če pa se že zgodi ta neverjetni čudež, se tako hitro izmuzne iz hiše, da jo le redko kdo vidi v celoti. Enkrat sem šel zjutraj kasneje v šolo in jo videl na nasprotni strani ceste. Nosila je zastarela oblačila in bila je obdana s šali. Njenega obraza zaradi prav teh nisem videl dobro, a bil je dovolj viden, da sem lahko opazil njeno zgubano čelo in strupeno modre oči. Ne bi ravno rekel, da se je bojim, a je kljub temu zastrašujoča. Njena zgrbana postava samo še pripomore k temu. In da ne bo pomote... Nisem šprical pouka. Profesor nam je dal prosto, ker je ugotovil, da smo nemogoči in ničesar ne znamo. Skratka, ne da se mu ukvarjati z nami.
Vrata se pričakovano niso odprla. Ravno mi je uspelo dohiteti Leah, ko je ta že hodila proti naslednji hiši. Moram reči, da je res zagreta za tole. Normalen človek se niti ne bi trudil in obiskal le nekaj hiš, kjer bi vedel, da mu bodo ljudje z veseljem dali sladkorčke. A ona je bila drugačna. Čeprav ni bila od tukaj je potrkala na vrata vsake hiše in večinoma tudi čakala, dokler ji ni kdo odprl. Ali pa je ponovno pozvonila in najedala živce nedolžnim ljudem.
Bila sva šele pri šoli pa je bila najina vrečka z bomboni čisto polna. Res sem ji hotel reči, da bi se obrnila, a tega moj glas preprosto ni bil zmožen. Preko ceste je namreč živel moj bivši najboljši prijatelj Patrick. Ah, prasec Patrick. Že od osnovne šole sva se družila. Oba čudna, oba butasta. Ljudje so vedno mislili, da sva nerazdružljiva. Srednja šola je pokazala najin pravi obraz. Po NJUNI nesreči sem zapadel v zelo temno obdobje v mojem življenju, on pa je, namesto da bi mi poskušal pomagati, našel novo družbo in me niti na hodniku ni več pozdravil. Zdaj upam, da je jasno, zakaj sem takšen kot sem. Nisem se še pripravljen soočiti z njim, a kar bo pač bo. Upam samo, da me Leah ne bo poskušala preveč vključevati v pogovor, kot je to delala pri zadnjih nekaj hišah.
Pozvonila je. Trajalo je, preden je kdo odprl vrata. Na mojo žalost je bil on, čisto mogoče, kot zanalašč, brez majice. Prizor me je spomnil na serijo, kjer je ženska prepoznala svojega fanta po njegovih six-packih. Včasih imam res čudne asociacije (sploh zato, ker on le teh ni imel). S pogledom je oplazil Leah, nato pa so se njegove zelenkastorjave oči zazrle vame.
»Kaj bi pa vidva rada?« je z jeznim glasom vprašal in se naslonil na podboj.
Odgovora ni dobil, ker je že naslednjo sekundo pritekla njegova punca, Nia, in se mu obesila za vrat. Kakšno naključje. To je moja bivša, ki me je pustila... Hmm... Ravno takrat ko me je začel ignorirati Patrick? Ja, verjetno takrat. Ta prasica mi tako ali tako nikoli ni bila všeč. Z njo sem bil zato, da sem se lahko pohvalil, da imam punco. Vedenje tipičnih najstnikov. Saj me ne moti, da sta skupaj, le njun ignorantski odnos mi gre pošteno na živce.
Ko sta končala z zalizovanjem se je tudi Nia veselo obrnila, potem pa me je zagledala. Ne vem zakaj vsi, ki me vidijo, kar nekako prebledijo, če izvzamemo Leah, seveda. Saj vem, da je moj sloves na šoli pretirano slab (predvsem zaradi paličnjakov), a res nisem tako grozen kot izgledam, če ne upoštevamo dejstva, da se trenutno družim z osebo, ki jo nameravam fentat.
Ker je neprestano strmela vame, se nisem mogel upreti mojemu zlobnemu sebi. Zbral sem vse sile in ji namenil psiho-strmeči-izbuljeni pogled. Takoj se je streznila in spet poljubila Patricka. Saj vsi vemo, da pretirava. Večinoma je to zato, ker želi narediti vse punce ljubosumne, a še bolj kot pred njimi, se ven meče pred mano. Ne dojamem, zakaj me ne more samo že pustiti pri miru. Povsem mi je jasno, da je s Patrickom srečnejša kot je bila kadarkoli prej z mano. Tega ne rabi tako pretirano poudarjati.
»Kaj bi rada? S Patom nimava časa za vaju, tako da se speljita stran,« nama je zabrusila Nia. Super. Zdaj ima že vzdevek zanj. Kako originalno, Pat. Res se ni mogla spomniti česa boljšega, kot na primer sonček, bombonček ali copatek.
»Kakšne probleme imaš? Pač eni nismo take kurbe, da bi se obešali po vsakem tretjem tipu,« ji je odvrnila Leah in zavila z očmi.
Kmalu je ugotovila, da je storila napako. Nia se je zagnala vanjo in jo z vso močjo počila po licu. Leah se je opotekla, a brez skrbi ji ni ostala dolžna. Hitro se je zbrala in jo potisnila tako močno, da je zgrmela po tleh. Patrick je takoj pritekel do nje in ji pomagal vstati. V trenutku ko je stopila na noge, je Nia spet krenila proti Leah, a tokrat ni prišla daleč. Postavil sem se mednju, Patricku pa je uspelo umiriti Nio, preden bi se lahko spravila še name. Spravil jo je v hišo in za sabo zaloputnil vrata.
Še preden sem se zavedel, da še vedno buljim v vrata, me je Leah prijela za ramo in me pripravila do tega, da sem se obrnil k njej. Nekaj dolgih trenutkov sva se gledala in čakal sem na njeno potezo. Bolečina me zdaj res ni več motila in brez motenj sem jo lahko pogledal v njene temne oči. Ko sem že mislil, da me je občutek prevaral, me je nenadoma objela.
Normalno bi ob njenem dotiku moje telo preplavila bolečina, a tokrat je bilo drugače. Razumem dejstvo, da se navajam nanjo, a kako naj bi bil navajen na nekaj, kar se do zdaj še ni zgodilo? Pravzaprav sem v tem trenutku kar užival. Verjetno je bilo krivo pomanjkanje fizičnih stikov, katerih potrebo čuti moje telo. Že od nesreče me ni nihče objel kot ona. A kdo bi vedel? Morda se tukaj skriva še kaj veliko globljega, o čemer se mi niti ne sanja. In prosim vas: tega ne sme izvedeti nihče. Tega niste prebrali! Izbrišite si ta prizor iz spomina in to nemudoma. »Ja, Mark, karkoli želiš.« Hvala.
Njen objem je počasi popustil in tokrat je bila ona tista, ki je gledala v tla.
»Oprosti, nisem razmišljala. Če tega ne bi rekla, bi šla samo naprej tako pa... žal mi je, da si me moral videti tako.«
V sekundi me je presunil tisti občutek. Nisem razmišljal. Vseeno mi je bilo za vso bolečino in zdelo se mi je, da se počasi kaže tisti človeški jaz v meni, ki kot kaže še vedno obstaja. Stopil sem bliže in še jaz njo stisnil v objem. Čutil sem njeno solzo, kako polzi po mojem hrbtu. Prste sem ovil okoli las, ki so že padli iz fige in svojo roko položil na njeno ramo. Prepustila se je mojim rokam in tako sva še nekaj dolgih minut stala tam. Objeta v soju noči. Dva najstnika, ki sta za trenutek pozabila na svoje skrbi in se predajala drug drugemu. Pomen ni tako umazan, kot si mislite. Seveda pa nisem pozabil na načrt. Vse to delam, da bi se ji približal preden jo lahko ubijem. Kajne?